Mogoče pa res še kdaj, Boštjan, ampak z zgornjega parkirišča, kajti hoja po lepi cesti me ubija.
Od koče naprej pa super. Tam, kjer je pomembno je skala razmeroma kompaktna lepo je poskrbljeno tudi za vodnike s klienti. Na zahtevnejših mestih so zavrtani navojniki, kjer z odgovarjajoči 'ušesom' (ki ga moraš imeti s seboj) lahko napelješ vrvno ograjo, ali varuješ plezalca. Kjer je ruševje, je le-to v veliko pomoč, saj je tako kvalitetno obrezano, da služi kot zanesljivi ročaji med vzpenjanjem. Žal je strmina razmeroma kratka, zdrav mladenič jo premaga v slabi uri. Kljub mejni gori nisva zaznala slovenske besede, čeprav je bilo obiskovalcev kar veliko.
Koča popolnoma lesena, zgrajena leta '61??, ravno taki so oskrbniki, kajti kljub lepi cesti, ki pripelje do nje, nimajo druge pijače, kot radler in sok.
Pred tunelom nisva izgubila niti minuta, carine pa še videl nisem
Ker je že Boštjan vse lepo opisal in narisal bom kratek, ravno tako bom poskusil čim manj slik duplirat.