Včeraj zjutraj parkiram v Erjavčevem Rovtu in jo mahnem proti Brvogu. Tam malo počijem, tam se konča prvi strmi del in do križišča pri vodnem koritu vodi lepa potka. Tam zavijem levo(naravnost Mlinsko sedlo). Do tam so markacije bile celo na frišno obnovljene, po tem križišču pa jih praktično ni bilo več. Tako že mislim, da sem zašel na kako neoznačeno stezo. Kljub temu nadaljujem okoli Plevelnice in pridem na greben, kjer se mi odpre pogled na avstrijsko stran z Osojskim jezerom.
Potem se začne zares: najprej ozek grebenček nato stranski vzpon na Gubno pod njim pa vidim parkirana kolesa. Pa kdo je s kolesi rinil na ta greben...
No, odgovor dobim po spustu z Gubnega ko se začne čisto čisto zares. Kolesarje s čeladami vidim spuščati se po zajlah na nasprotni strani grape. Srečamo se v njej. Izhodna zajla ni šala in takrat razumem zakaj so omenjeni kolesarji šli po njej zelo počasi in posamezno en po en. Poleg strmosti je namreč vse skupaj še blazno krušljivo kot se pač za Karavanke spodobi. Kasneje jih že vidim kako se spuščajo dol z Gubna. Tam kjer sem jaz hodil skrajno previdno,... no zgleda da pač obvladajo stvar!
Po obisku Dovške Male Kepe(mimogrede vzpon je morda res nezahteven kot piše v opisu tu na hribi.net, pri sestopu pa je potrebno malo previdnosti) me čaka naslednji težji del. Po nekaj relativno lahkih varovalih sledi prečenje izpostavljenga in krušljivega pobočja. Potke se ne vidi, markacij ni in tako zaidem malo v skale.
Previdno sestopim nazaj na potko in pridem na sedlo, se spustim z njega in priključim na avstrijsko pot po kateri mi ostane še kake 10 min do vrha.
Na vrhu sta bila dva avstrijca in en francoz. Za enega od avstrijcev je bil to prvi francoz, ki ga je videl v gorah!
Posedim, se sprehodim do drugega križa, ki označuje vstop v pot po grebenu na avstrijsko stran(Nur für geübte!) in pa še do našega vrha, kjer samevata žig in kovinska škatla brez knjige in pokrova. Tako se moram vpisati v knjigo na avstrijski strani!
Čas je za sestop in od sedla naprej se mi zdi pot še za malenskost težja kot v obratni strani, ne vem pa ali je bil to samo osebni vtis ali je res. Tista smotana zajla gre sedaj navzdol in potrebna je še posebna previdnost(morda tudi samovarovanje ni odveč). Za razliko od grebena na Storžiču pred dvema dnevoma, ki je morda bil simfonija, je bil ta tule bolj kakofonija!
So se pa na poti nazaj lepo odkrili Julijci, ki so bili ves čas bolj v oblakih. No, in končno pridem z grebena dol in sestopim do korita pri odcepu, kjer pomalicam in nato preko Brvogov do avta ter na Jesenice na pir!