Sicer bi bilo debato bolje zaključiti, pa vseeno…Se popolnoma strinjam z Zek-om (in še nekaterimi). Komercializacija SVK-ja in gorečih zagovornikov njegove uporabe prav povsod (malodane še po hoji po stopnicah ali obiranju češenj v Goriških brdih), pa je presegla vse meje. Še enkrat ponavljam, ne govorim, da je slaba zadeva in je nikakor ne odsvetujem, nimam prav nič proti njegovi uporabi (ponekod je seveda celo nujna – Via della Vita, via Italiana ipd.), a posiljevanje z obvezno uporabo vsepovprek in na prav vseh poteh, ki imajo 5 m zajle, je pretirana. Potemtakem bi bile vse zavarovane poti pri nas stare max. 15 let. Kot je že bilo zapisano, danes mnogo ljudi meni, da si z uporabo SVK-ja kupi vse, a seveda ne gre tako enostavno. Najbolj pomembni faktorji varne hoje po zavarovanih poteh so kondicija, moč v rokah, izkušnje, znanje, psihična pripravljenost, orientacija in spretnost gibanja v skalnatem terenu oz. spretnost plezanja. Za takšne poti pač ni vsakdo. Kar se tiče padajočega kamenja - dejstvo je, da je padajoče kamenje pogosto posledica pomanjkanja znanja in izkušenj gibanja v gorah. Kako ne prožiti kamenja (oz. da se to zgodi čim manjkrat) je sestavni del znanja in izkušenj, česar se planinci učijo že od malega in tega se ne da kupiti v trgovini s gorniško opremo. Ker pa danes velja, da če kupiš SVK, si pripravljen na vse zahtevne poti, pa je slika povsem drugačna. Velikokrat srečujem pohodnice in pohodnike, ki nimajo ne minimalnega znanja spretnosti gibanja v skalah, niti moči v rokah niti izkušenj in se dobesedno vlačijo in visijo po zajli, ne znajo pa najti enega naravnega stopa ali prijema, zraven pa s proženjem celih plazov ogrožajo druge. Kaj ti pomaga SVK, če se pa sam nahajaš po poti nižje na gruščnati podlagi nad prepadom, kjer ni zajle, nad tabo pa kopica prej opisanih proži rafale? Ne rečem, da je to edini razlog proženja kamenja, a z množičnim obiskom različno (ne)izkušenih planincev se je ta pojav bistveno povečal.
Kot že rečeno, se večina nesreč zgodi pri zdrsih (in vsekakor ne pri padcu z zajle), se pravi na strmih gruščnatih terenih, kjer najbolj pridejo do izraza izkušnje, spretnost, kondicija in trezna glava (pa še to ni vedno dovolj). Na nobeni zavarovani poti se mi še nikoli najtežji del ni zdel po zajlah, pač pa na prej opisanih, se pravi gruščnatih nad prepadi (in skoraj vsaka zavarovana pot ima tudi take odseke).
Za zaključek pa še to, povprečnemu gorniku, ki se ima za izkušenega (ne občasnemu pohodniku), in se mu zdi slovenska na Mangart prezahtevna, premalo zavarovana in preveč zračna, ter iz tega razloga obsoja hojo po tej poti brez SVK izkušenim gornikom (pa izvzemimo padajoče kamenje), nima v visokogorju kaj iskati. Nešteto odsekov na vseh zavarovanih poteh je, kjer je zračnost podobna ali pa še večja, a zanesljivega stopa (in hkrati prijema) zaradi podlage ni. Kako se potem tam znajde nekdo, ki se 100% zanaša na SVK in nima ustreznega znanja in izkušenj? SVK je v marsikaterem primeru potuha, da planinci določeno pot zmorejo, a dejansko na taka mesta niso pripravljeni. Pa da še odgovorim na nekaj komentarjev: nikakor ne podcenjujem nobene poti, ne glede na dolžino ali obljudenost. Enako spoštovanje imam do poti, ki traja 1 uro, 3 ure ali pa 8 ur. Nespoštovanje in podcenjevanje, kar se Mangarta (in še nekaterih drugih) tiče, vidim v nedeljskih pohodnikih, ki se poti lotijo ob 11h dopoldne v najhujši vročini, obuti v platnene copate, zraven pa po možnosti vlečejo še psa. Po 15 min pa sopejo kot bi prehodili že pol poti na Everest. To je zame nespoštovanje brez primere. Žal pa je Mangart danes (kot sta že zapisala primoza in redbull) zaradi dostopa skoraj do vrha najbolj slikovit primer tega, o čemer govorim. Pripomba o ekstremnežih je pa za moje mnenje precej neumestna.