Matajur

Po dveh tednih in nekaj vmesnega sneženja in dežja na Matajurju nič bistveno novega.

Od vasi Matajur naprej cesta še zasnežena. V spodnjem delu je sicer snega le kakšen centimeter, vendar dovolj, da se da po njej še smučati. S pridobivanjem višine se količina snega veča. Nekaj ovinkov pod Rifugio Pelizzo zavijem pod cesto in se spustim do struge hudournika. Po prečkanju struge jo uberem naravnost v hrib čez Ledino, kjer na vrhu stopim na staro pot z Livka. Sneg od pomrznjen do mehkejši, vendar dobro preobražen. Krplje so super držale.
Na stari poti z Livka pa je približno 20-30 cm novo zapadlega mehkega snega, a mi smučina predhodnika olajša napredovanje. Smučar, ki pride v obratni smeri pove, da je šel na Matajur iz Avse po običajni poti, kjer je šla tudi večja skupina planincev. Vračal se je po stari poti, po kateri je za njim šla ista skupina planincev, tako da sta sedaj obe poti iz Avse dobro shojeni.

Z vrha se vračam preko Maršinske planine mimo jezerca in naprej mimo Rifugia Gosnach do vasi Matajur. Na Maršinski planini je snega še vedno zelo veliko, naprej do Rifugia Gosnach je snega manj, vendar je lepo kompakten, po vrhu rahlo pomrznjen. V spodnjem delu poti je na nekaj odsekih že skoraj kopno, nekaj malega je tudi blata.
Sicer pa se obeta novo sneženje pod 1.000 m, ki bo pokrilo te krpice.

Danes na vrhu tako zelo mrzlo, da je še aparat nehal delat. Padlo je celo nekaj osamljenih snežink.

Današnji Matajur lahko opišem z vsemi presežniki. Cesta je prevozna do parkirišča nad vasjo Matajur. Do vrha uhojeno, zjutraj še trdo, okoli 11h pa se je že nekoliko ojužilo. Brez oblačka, razgledi daleč naokoli....lepo, krasno.

Na velikonočni ponedeljek se je Matajur bleščal v soncu in megli.

S hojo sem začela nad vasjo Matajur, kjer so sončni žarki kar lepo greli. Nadaljevala sem mimo Rifugia Gosnach do Maršinske planine in naprej do jezerca in Doma na Matajure.
Nočno sneženje je ustvarilo pravo zimsko idilo, ki bi bolj sodila v predbožični kot v velikonočni čas. Sveže zapadlega mehkega snega je bilo le nekaj centimetrov, stara podlaga pa večinoma trda, razen v zametih, kjer se je brez krpelj kar lepo udiralo. Preko Maršinske planine snega še vedno ogromno, vendar sta dva predhodnika skrpljaja pot in mi tako olajšala napredovanje. Strma pot proti Domu na Matajure pa kot vedno dobro uhojena.
Ko sem prišla do jezerca, so se nad s soncem obsijani vrh Matajurja že pripodili oblaki. Pri Domu na Matajure je bila megla že tako gosta, da sem videla le kakšen meter pred sabo. Do vrha sem prišla tako, da sem stopala za sledmi predhodnikov. V bleščeči belini snega in megle nisem videla skoraj nič. Imela sem občutek, kot da hodim v popolni praznini. Ko sem zagledala cerkvico, sem si kar malo oddahnila.
V dolino sem se odpravila proti Rifugio Pelizzo. Kmalu se je megla razkadila in znova je posijalo sonce. Snega tudi na tem delu poti kar nekaj, vendar je bil zaradi sonca že bolj zmehčan.
Cesta je bila zasnežena še nekaj ovikov pod Rif. Pelizzo, 2/3 ceste od vasi Matajur pa je že bilo kopne. Temu primerno je bilo tudi število obiskovalcev Matajura.

Danes sem nameravala na Mali Golak, pa sem zaradi vremenske napovedi in ogleda spletnih kamer spremenila načrt. In seveda kam drugam kot na Matajur! V upanju,da bom prišla dovolj visoko, da bom kljub napovedani megli ujela kakšen sončni žarek.

Pa so se napovedi izkazale za resnične, moje upanje pa za jalovo. Vsaj na začetku.

Megla se je začela nad vasjo Matajur. Zato sem se odpeljala še 2 km nad vasjo, do kjer je bila cesta kopna.
Zaradi vedno slabše vidljivosti si nisem upala eksperimentirati in sem se na vrh vzpela po najkrajši poti mimo Rifugia Pelizzo. Po tej poti sicer ne grem ob dobri vidljivosti nikoli navzgor, saj je gledanje cilja od začetka do konca vzpona zame prava mora. Pa tudi sicer so druge poti veliko lepše tako zaradi razgibanosti kot prekrasnih razgledov.

Do vrha sem zaradi vedno gostejše megle komaj pritavala. Med vzponom sta se mimo mene iz megle pripeljala dva borderja in en na bobu, pod vrhom pa še smučar. Sneg je bil lepo kompakten, hoja s krpljami pa udobna. V dolino sem se opravila za svojimi sledmi. Kljub vidljivosti nič, užitkov ni manjkalo. Predvsem zaradi neizmerne spokojnosti in zavedanja, da sem bila na tem mogočnem hribu čisto sama.

Ko sem prišla do avta, se je megla naenkrat razkadila. Zato sem jo v iskanju čarobnih trenutkov še enkrat ubrala po isti poti na vrh, ki se je že po nekaj minutah skril v megli. Pa sem vseeno šla naprej. Čeprav se sonce na nebu ni niti slutilo, so njegovi žarki skozi meglo močno greli in naredili belino še bolj bleščečo. Tako sem s hojo nadaljevala v upanju na novo razjasnitev. Sneg se je hitro zmehčal in je kljub krpljam postajal vsak korak težji.
Tik pod vrhom je sonce zopet premagalo meglice. Drugič na vrhu je bilo celo nekaj razgledov in zopet neskončen mir in tišina.
V dolino sem se večinoma odrsala, saj so po južnem snegu krplje kar letele.

Suzana M

Ali imaš mogoče informacijo,če je pot z Avse kaj prehojena?

LP

Lubadar, če bi prej videla tvoje vprašanje, bi šla malo bolj naokrog in pogledala tudi v vpisno knjigo, tako da moj odgovor ne bo čisto točen.

Danes sem šla na Matajur mimo izvira/fonte Skrila. V snegu mestoma komaj vidne sledi krpelj (verjetno je predhodnik šel zgodaj zjutraj, ko je bilo še pomrznjeno). Sredi dneva pa je bil sneg zelo ojužen in bi se brez krpelj globoko udiralo. Kljub obilici snega pot nezahtevna in brez posebnosti. Od izvira Skrila do priključka na staro pot iz Avse pa sama nedotaknjena belina. Po stari poti iz Avse je bila do grebena, kjer se priključi običajna pot iz Avse, pot že skrpljana od kar nekaj krpljarjev (ni nujno da iz Avse, ista pot pelje tudi iz vasi Mašera). Snega je vse do grebena še vedno zelo veliko. Na greben sem se priključila malo više, tako da nisem videla poti, ki pripelje iz Avse. Vendar glede na avtocesto, ki vodi po grebenu menim, da je tudi pot iz Avse shojena in skrpljana.

Sicer pa je bil tudi danes na Matajurju še en krasen dan. Vrhovi najvišljih so bili sicer v oblakih, tako da je razgledom manjkala pika na i. Tokrat so imeli prav italijanski vremenarji, ki so napovedali, da bodo meglice in oblaki nad 2.000 m, naši pa do 2.000 m. Vsaj glede višine so imeli prav oboji.
Današnja posebnost pa je bil sneg v sepija odtenkih.

SuzanaM hvala za odgovor. lp

Ponedeljek je rezerviran za Matajur. Zanima me, kakšne so razmere iz vasi Matajur in kakšen je dostop do koče Rifugio Pelizzo. Ali so krplji obvezni? Hvala za odgovor.

V nedeljo, 7.4.13 so splužili cesto skoraj do spodnjega parkirišča pod Rif.Pelizzo, tako da je do Rif. Pelizzo ostalo še 500 m po snegu (slike 3 in 4 z dne 7.4.). Predvidevam, da bodo cesto v kratkem splužili do konca (če je že niso), saj je Rif. Pelizzo ob koncu tedna odprt in verjetno oskrbniki plačajo pluženje.

Planinska pot iz vasi Matajur je bila v spodnjem delu kopna, glede na temperature in današnji dež, pa bo po mojem kopna do Maršinske planine. Na teh južnih pobočjih se sneg hitro stopi, če ga že prej ne odpihne veter.
Sicer pa je bila celo zimo direktna pot iz vasi Matajur dobro uhojena, prav tako direktna pot od Rif. Pelizzo. Tako da krplje na teh najbolj obljudenih poteh niso potrebne. Seveda pa je hoja z njimi ponavadi bolj lahkotna.

Za ostale dostope (od Maršinske planine mimo jezerca ali pod Rif.Pelizzo mimo izvira/fonte Skrila) pa so krplje obvezne. Snega je bilo na teh poteh več kot 1 meter. Ob napovedanih temeperaturah in soncu bo tudi zelo zmehčan in moker.

Mogoče skočim jutri gor, da vidim, kaj je novega.

SuzanaM, hvala in upam, da se kdaj vidimo in pozdravimo na poteh po naših lepih gorah.

Danes sem želela okoli Matajurja skleniti krog, pa mi je razmočen plazeč sneg to preprečil. Tako sem bila le na 3/4 uspešna.

S hojo sem začela na spodnjem parkirišču pod Rifugio Pelizzo. Danes so cesto očistili prav do vrha, tako da je v celoti kopna. Nad Rif. Pelizzo sem zavila levo proti Maršinski planini in obhodila JZ pobočja Matajurja. Na tem delu poti približno 0,5 m snega, ki se kljub temu, da je bil razmočen, ni prediral preveč. Nevarne pa so luknje pod snegom, tako da se mi je parkrat udrlo, zato sem si nadela krlje. Na stezi bo kmalu blato, saj se ta del poti navadno hitro shodi, sedaj, ko po cesti ni več snega, pa bo dostop zanimiv tudi za kolesarje. Pot, ki pripelje na Maršinsko planino iz vasi Matajur, je bila skoraj kopna. Direktna (strma) pot do doma na Matajure kot ponavadi ni zgledala problematična, saj je bilo na njen zelo malo snega.

Nadaljevala sem s prečnim vzponom pod zahodnim pobočjem Matajurja proti hiškam in naprej do jezerca. Prečenje strmega pobočja ni bilo problematično, saj je bil oprijem krplej dober in sneg ni drsel.

Od jezerca proti domu na Matajure so bile stare sledi sicer zabrisane, vendar ta dostop kljub velikim količinam snega ponavadi ni bil nikoli problematičen.

S krpljanjem sem nadaljevala pod SZ pobočji Matajurja proti koncu planine in naprej do sedla pod severnim grebenom. Na poti po planini se mi je enkrat udrlo in s krpljami sem pristala v 1,2 m globoki luknji, ki je nastala pod snegom. Sicer pa je bila hoja prijetna. Pod severnimi pobočji sem opazila kar nekaj sproženih plazov, ki jih je dež skoraj spral. Na tem delu planine je tudi naprava italijanske Civilne zaščite za spremljanje lavinskih razmer. Nekoga ta plazeča pobočja še posebno privlačijo, saj sem že nekajkrat opazila stopinje na najbolj nevarnem delu pobočja.
Nadaljevala sem s prečnim vzponom proti sedlu. Tudi po severnem grebenu sem opazila stare sledi. Vzpona po tej poti še nakaj časa ne priporočam, saj je snega še vedno zelo veliko. Glede na visoke temperature bo ostal razmočen in nevaren za zdrs.

Od sedla sem se spustila pod SV pobočji Matajura in nadaljevala s hojo do križišča s potjo iz Avse. Ta del poti je bil prava krpljarska idila, saj razen živalskih, ni bilo nobenih drugih sledi. Pot iz Avse je zgledala dobro shojena, čeprav je tudi tukaj dež nekoliko zabrisal stare sledi. V snegu so bile vidne tudi sveže sledi enega pohodnika ali pohodnice, ki se mu ni skorja nič udiralo. Po grebenu pot do vrha brez posebnosti.

Z vrha sem se spustila po južnem pobočju do odcepa za Livek. Moj namen je bil obhoditi še JV pobočja po Stari poti in se nato mimo izvira Skrila vrniti na izhodišče pod Rif. Pelizzo.
Temu delu poti sem se doslej izogibala, saj sem od izvira Skrila vendo videla, da tu rado plazi. Prejšnji teden pa se mi je zdelo, da sneg plazi samo še pod kolovozom, nad kolovozom mi je zgledalo kopno. Zato sem se danes podala v tej smeri. Pa nisem prišla prav daleč. Snega je bilo ogromno, namesto širokega kolovoza pa strma pobočja razmočenega snega, ki je še vedno drsel. Ker nisem ljubiteljica adrenalina, sem se kmalu obrnila in nadaljevala s hojo po običjani poti do Rif. Pelizzo. V spodnjem delu poti snega skoraj ni bilo več, razen skrajno levo (navzgor desno), kjer ga je bilo še nekaj. Sledila sem pasu beline in pred observatorijem zavila pod hišo in nadaljevala s spustom do spodnjega parkirišča. V smeri izvira Skrila so bile še vidne moje sledi od prejšnjega tedna.

Včeraj sva se v prekrasnem dnevu z ženo odpravila na Matajur. Za izhodišče sva si izbrala kočo Rifugio Pelizzio na italijanski strani in pot nadaljevala v smeri "Monte Matajur" in "Dom na Matajure".
Pot je v začetku popolnoma kopna (tudi vozna do parkinga pred kočo) in le na dveh odsekih prečimo snežišče. Od "Doma na Matajure" nadaljujemo po zmerni poti do vrha Matajurja.
Tale zadnji del poti je še krepko pod snegom, vendar se ga da prehoditi brez krpljev. Je pa potrebna pazljivost, saj se ti lahko "ugrezne" in lahko pride do nepotrebnih poškodb gležnjev.
Imela sva res prekrasen dan in uživala v prekrasnih razgledih z vrha Matajurja.
Lp,
Miran

Zima se tudi na Matajurju dokončno poslavlja.V enem tednu je vroče vreme na pobralo vsaj 1 m snega.
Direktni poti iz vasi Matajur in od Rif. Pelizzo sta bili skoraj v celoti kopni. Sama sem se podala od Rif. Pelizzo mimo izvira Skrila. Do studenca je bilo tudi tukaj kopno, naprej pa do 50 cm snega, ki se sicer ni prediral, razen kjer so se ustvarile luknje med tlemi in snegom. Teh je bilo z vsakim korakom več. Ko se mi je parkrat udrlo v praznino, sem nadaljevala s krpljami.

Po poti iz Avse je na greben pripeljala sled krpljarja, druge stopinje pa je zabrisalo sonce.
Z vrha sem se po skoraj kopnem grebenu napotila do Doma na Matajure. Od tu pa s krpljami do jezerca, ki je po dolgih mesecih le pogledalo iz snega. Od hišk naprej proti koncu oz. začetku Maršinske planine je bilo snega zelo malo, tako da sem nadaljevala brez krplej. Do Rif. Pelizzo sem prečila še kopno JZ pobočje Matajurja, kjer je bilo le proti koncu poti še nekaj zaplat snega.

Še en lep dan na Matajurju, čeprav z razgledi ni bilo nič.

Danes je blo malo vetrovno, nekaj se je oblačilo. Kolesarji so tud izkoristili priliko...

Novozapadli sneg me je danes zvabil na lepo pobeljeni Matajur.
Ker je bilo jutro še vse turobno, Matajur na spletni kameri pa v megli, sem se šele ob 9-ih odpravila od doma v upanju, da vreme v živo le ni tako klavrno kot skozi okno ali na kameri. S poti me je že kmalu spravil v boljšo voljo osupljiv pogled na belo verigo Dolomitov, ki je obkrožala zeleno Furlansko nižino in na Matajur, ki se je dvigal iznad meglic.
Odpeljala sem se do Rif. Pelizzo. Cesta je bila do vrha kopna. Snega je bilo na izhodišču od 20 cm naprej, više v zametih pa tudi do 1 m. Ker se je iz doline dvigala megla, sem se na vrh podala kar po direktni poti, ki je bila že dobro zgažena.
Sicer pa je bil sneg tako mehak, da so šle krplje kar skozi. Pa sem si kljub temu želela malo krpljanja po nedotaknjeni belini, zato sem z vrha sprva nameravala v dolino mimo izvira Skrila, vendar sem se zaradi megle, ki je prekrila celotno vzhodno pobočje raje obrnila na zahod proti Domu na Matajure. Od tam sem nameravala do jezerca in nato preko Maršinske planine do Rif. Pelizzo, pa me je že po nekaj minutah hoje zajela megla, ki je bila tako gosta, da sem komaj našla do Doma na Matajure. Od tam sem sledila gazi do Rif. Pelizzo. Za konec poti je še parkrat zagrmelo, vrh je bil še kar ovit v meglo, v dolini pa je že sijalo sonce.
Kljub muhastemu vremenu je bilo na Matajurju kar nekaj pohodnikov in par smučarjev. Tudi iz Avse se je po vpisu v knjigi povzpel vsaj en zvesti obiskovalec Matajura.
Ker je v dolini sonce lepo grelo, sem se na poti domov zapeljala še na Krminsko goro (Monte Quarin), 274 m visoko vzpetinico, ki se dviga nad Krminom/Cormons in s katere so ob lepem vremenu odpre razgled na celotno Furlanijo vse do morja, na Brda in Julijske Alpe pa vse do Vipavske doline in Krasa. Danes so se Alpe skrivale v oblakih, tako do se bom po boljši razgled še vrnila.

Današnji zeleni Matajur od Rif. Pelizzo do Maršinske planine in naprej do sedla ter po severnem grebenu na vrh. Od tu pa po vzhodnem grebenu (Beneški poti) in naprej mimo izvira Skrila nazaj do Rif. Pelizzo.

Po vsem deževju in stopljenem snegu na poti nekaj blata, po grebenu še za vzorec snega, sicer pa kot vedno krasno.

Včerajšnje križarjenje po cvetočem Matajurju od Rif. Pelizzo čez Ledino (opis poti v pripravi) in naprej po vzhodnem grebenu (Beneška smer) do vrha. Od tu pa spust po severnem grebenu do sedla in jezerca na Maršinski planini. Krajši vzpon do Doma na Matajure in prečenje pobočij pod Matajurjem od zahoda do vzhoda. Sledil je še spust mimo izvira Skrila in krog se je zaključil.

Od pohajkovanja po brezmejnem zelenju sem bila obenem globinsko pomirjena in poživljena, tako da sem izlet zaključila še z obiskom Stare gore nad Čedadom (Castelmonte).

Današnji Matajur. Pred in po nevihti. Divje lep, če hudo uro preživiš v varnem zavetju.

Tri četrtine družine smo se po kosilu odpravili na Matajur in sicer gor od Rifugio Pelizzo, dol mimo Doma na Matajure. Vreme je zdržalo, le razgled so nam nekoliko kvarili oblaki. Pot brez posebnosti.