Nekaj novega, nista bila oba tuja državljana:
V nedeljo, 13. okrobra, je lepo vreme kar klicalo v hribe. S kolegico iz Kanade sva se zato iz Planice odpravila na Kotovo sedlo. Bila sva solidno obuta in oblečena. Vrhovi hribov so bili zasneženi, a sem računal, da bo ta do popoldneva že skopnel. Do bivaka pod Kotovim sedlom sva se povzpela po letni poti. Sneg je bil lepo južen in je omogočal zanesljivo in varno hojo. S seboj sem imel vrv in nekaj vponk, tako da sem kolegico lahko varoval na izpostavljenih mestih. Ker je bila hoja po mehkem snegu tako prijetna, sem se odločil za sestop mimo Jalovčevega ozebnika, po trasi turnega smuka, saj sem računal, da bo sestop po južnem snegu, ki je prekril peščeno pot, kjer v kopnih razmerah hoja ni najbolj prijetna, hiter. Ko sva prišla pod Jalovec, je sneg postajal vse bolj pomrznjen, a sem računal, da bo nižje bolje. Za izdelavo stopinj je sprva zadostovalo močneje brcniti v sneg, kasneje pa sem si pomagal s smučarskimi palicami. Cepina nisem imel s seboj, ker nisem pričakoval zimskih razmer sredi oktobra. Sneg je postajal vse bolj zmrznjen, površina je bila kot steklo. Dva raztežaja pod iztekom ozebnika sem tako ocenil, da so razmere postale preveč nevarne, da bi nadaljevala pot, zato sem po telefonu poklical pomoč. Preko avsrijske in slovenske policije so me povezali s postajo GRS Rateče, kjer so nama obljubili pomoč. Za vsak slučaj sva se povzpela nazaj pod Jalovčevo steno, kjer sem nama v snegu skopal zavetje pred vetrom. K sreči sva bila dobro oblečena, a če bi morala tam preživeti noč, kljub temu ne vem, kako bi se ta končala. V prvem mraku sva zagledala helikopter. Prijazen reševalec se je po vitlu spustil do naju, potem pa je vse teklo kot po maslu, v Ratečah smo pristali, ko se je že stemnilo. V temi in pod vtisom preteklega dogajanja sva se reševalcem lahko samo zahvalila, da so naju rešili. Nisem si uspel zapomniti njihovih obrazov, tako da zdaj v Ratečah pozdravljam kar vsakega na cesti. Na koncu bi se rad v imenu obeh zahvalil avstrijski in slovenski policiji, reševalcem GRS postaje Rateče in letalski enoti, da so naju rešili iz brezizhodne situacije, ki je bila posledica izključno moje napačne odločitve za vzpon v razmerah, ki so sprva izgledale ugodne, na koncu pa bi zlahka lahko postale usodne. Hvala fantje! Shawnda Morrison in Miro @[100005903953954:2048:Vrhovec>