Otroci in gore

Ni pretiravanje. Tudi jaz sem precej zgodaj dopolnil SPP knjižico. So pa seveda otroci različni in le starši vedo, kakšne otroke imajo.

Ko je mene oče prvič peljal v Alpe, sem takoj vzljubil ta svet in se ga do danes nisem naveličal.

Potem je kasneje peljal še mlajšo sestro. Njej to ni bilo zanimivo, kasneje ni več šla v gore in pač dela druge stvari v prostem času.

Sam menim, da spp ni za otroke do desetega leta. Vse ima svoj čas, tudi čar in vse je treba postopoma. Že večkrat sem srečal otroke in starše v hribih, v neprimernih situacijah, npr. dve in pol leti starega fanta, ki ga je oče priganjal na Okrešlj ali pa očeta, ki je z otroci zvečer po temi, na poti na Grintovec iskal bivak, da bi tam prespali. Tega je ogromno. Tako kot starši neodgovorno ravnajo glede računalnika, lahko ravnajo na vseh področjih, tudi pri pohodništvu. To zame ni normalno, res pa ima vsak svoja merila in vsak drugače vidi svet. Lp

Ne vem zakaj si odprl temo, če pa vse veš in si popolnoma prepričan v svoje. Nesmisel. Kot sem rekel, vsak po svoje. Srečno!

10 let

Del SPP je tudi čudovita pot po Pohorskih planjah

Prfektno primerna za vse mladiče. Potem pa lepo počasi postopoma naprej.
Pomembno je, da imajo motivacijo in ustrezno družbo.

Moram reči, da občudujem vsakogar, ki ima voljo opraviti celotno pot. In če to opravi z otrokom, še toliko bolj. Vse je namreč povezano tudi s stroški, razpoložljivim časom, ne samo s poznavanjem poti, tehnike hoje in plezanja in varovanja.

V najstniških letih smo pohajkovali po tej poti, pa smo tam na primorskem koncu odnehali predvsem zaradi stroškov, povezanih s tem. Malo pa tudi zato, ker podobne hribe imamo tudi v bližini.

Da bi moral z otrokom čakati do 10. leta za SPP? Moj otrok precej odsekov poti sploh ni želel prehoditi, ampak je izbiral samo tiste bolj "gajstne". Ko jih je zmanjkalo v Sloveniji, pa sva šla še k sosedom. Seveda sva tam nekje okrog 15. leta zaključila in se me ni več držal za "kiklo".

Takole bom napisal, če ima otrok željo, mu omogoči, da jo uresniči, če se da, če je pa nima, ga pa ne sili v nekaj kar ni nujno potrebno. Enostavno. Tako razmišljam jaz. Še enkrat ponavljam, vsak po svoje. Moji ne hodijo v cerkev, ker menim, da to ni nujno potrebno. Enako mnenje imam glede hribov. Kar se mora se mora, kar ne, pač ne. Zakaj bi morali moji otroci hoditi z mano po hribih in zakaj ne, je stvar posameznika. Zakaj bi morali početi, kar počnem jaz?

Dragi prijatelj planin, naslov teme je otroci in gore, ne vzgoja otrok in ja, otroci in gore gredo čudovito skupaj. Kaj, kako in kdaj pa ve vsak zase ali pa tudi ne. Nihče ni zlat. Lp

Z otroki in normami je pogosto tako, kot otroci berejo, kaj piše na šolskih vratih. Tisti otroci, do katerih je pristop primeren, na vratih preberejo "učilnica", tisti, do katerih je manj primeren ali celo neprimeren, pa "mučilnica".

Ne vem zakaj se mi zdi ta tema zgolj nabijanje enega človeka v nedogled...

Zato ker je.

Če bi foter meni s šublerjem meril debelino špeha v pasu, bi jaz njemu izmeril IQ. Ne moreš otroka prisiliti da bo postal tisto, kar tebi ni ratalo

@primoza: "Telesno nepripravljen udeleženec izleta ne bo užival. Tako je take najbolje pustiti doma."

...ali pa morda tempo in sploh izbiro ture (dolžino, zahtevnost itd...) prilagoditi najšibkejšemu členu?... sploh, ko gre za otroke...

Verjetno pri temi "pretiravanje ali ne", ne bomo našli skupnega jezika, ker nekomu ne moreš dopovedati nič ... Jaz tega ne bom več komentirala. Sem se pa pred dnevi morala oglasiti, ker me pač zmotijo stalna očitanja, kako je Žan zabluzil, oz., če med vrsticami preberemo, kako je mamica kriva, da noče več v hribe ... Jaz ga čist razumem, hribi so se mu zamerili, pa kaj, saj vendarle obstaja na svetu še veliko drugih stvari!
Toliko z moje strani!

Točno tako!!! Kako se počuti 10-letni otrok, ko "pogrne" na očetovem fizičnem preskusu in mora ostati doma? Delež maščob gor ali dol.....

Sem mislil,da le mame "pokvarijo" sinove.
(Oprostite, mame).

In pri svojih konkretnih izkušnjah vem prav to, da je Žan po gorah in nasploh v športu najbolj užival, ko je bil dobro telesno pripravljen.

si to kar sam namesto njega presodil...
večno ti bo hvaležen ker si mu onemogočil afriško avanturo.

Uspešen vzpon na Kili opravi tudi veliko upokojencev in to brez težav, samo postopno je treba, v kar pa te itak prisili režim ki dovoli vsak dan le vzpon do naslednje koče. Mi smo imeli v skupini gospo ki je imela 70 let in je v hribe hodila samo za vikend, pa je zmogla.

Mogoče je pa Žana zanimal tudi safari, ne samo v odličnem času osvojen vrh Kilimandžara. Bi lahko počakal v koči, če bi bil prepočasen za vrh.

Tako bom rekel: dopuščam možnost, da kdo družinsko situacijo pri primozajevih pozna tudi bolj pobliže, sicer pa vsi lahko samo špekuliramo o stvareh, ki jih v resnici sploh ne poznamo.
Meni se sicer zdi komaj doumljivo, da bi desetletniku postavljal kakršenkoli pogoj glede telesne pripravljenosti za kakršnokoli aktivnost, ampak kot rečeno - nisem bil zraven, zato konkretne situacije pač ne morem komentirat.

Pa saj za pet dni enega hriba tudi, a ne?

Primoza, pohvalno! Uporabljaš nekakšen všečen sistem korenčka in palice. To je mnogo boljši in zdravstveno primeren način kot pa pogled na skupine mladih, ki med seboj ne spregovorijo niti besede. Samo strmijo v razno razne ekrane in tipkajo kot kakšni debili. Veliko nas podpira tvojo napredno vzgojo mladine. Lp!

Ja čudna pota ubira to življenje. Lahko dva otroka vzgajaš prav enako, pa se ne izide. Ker sta si preveč različna. Ljubezen do gora pa je v tebi. In greš , ker te vleče. Mene ni nikoli nihče silil, daleč od tega in predaleč od gora , vsaj pred 30 leti, ko še ni bilo avtomobilov. Je vozil vlak. Sežana - Jesenice. Redno. Smo se tega posluževali. Tisti, ki smo želeli v gore. Sem malo zašla, a mislim, da je bistvo povedano. In upanje res umre zadnje. Srečno.