Do konca življenja si ne bi odpustil, če bi svojega otroka pustil doma zaradi neke norme. Čas, ki bi ga z njim preživel skupaj v Afriki, pogovori in doživetja, bi odtehtali ne samo vrh, če ga ne bi skupaj zmogla, prav vseeno bi mi bilo tudi, če bi tri tedne skupaj padal dež. Kaj se boš pogovarjal z Žanom, na svoja stara leta? Če se bo sploh želel pogovarjati s teboj! O tem, kako ni izpolnil tiste in one norme, o tem, zakaj je moral ostati doma in ne obiskati Afrike, kar bi morebiti bila njegova edina priložnost? Si morda sposoben iti z Ajdo v gore brez ure, brez podrobnega načrta, kako hitro morata opraviti s potjo, da bo tvoj ego zadovoljen? Če se razmere spremene, iščeš vse možne poti, da najdeš čas za otroka. In če ga najdeš, mu ne postavljaš norm, temveč z njim v največji možni meri počneš tisto, kar on želi. Četudi je to nekaj ur sedenja na kavču in igranja iger na računalniku ali TV-ju. Za njegovo srečo in veselje in če ga imaš rad, s tem tudi za svojo. Otroci so kot plastelin, vse se "vtisne" vanje, otroški spomin je neverjeten v smislu, kaj vse si zapomnijo in konec koncev tudi v tem, da te spomine nosijo s seboj do konca svojih dni. Tako dobre, kot slabe, tako lepe, kot grde.
Žan, bodi samosvoj in samo svoj, le tako bo tvoje življenje tvoje.