Letošnjo zimo sta postala naslovna hriba te teme pravi hit sezone.
S slikami, ki ste jih objavljali, ste me prepričali, da je treba vzeti pot pod noge.
Izhodišče pri čebelnjakih, kjer po nekaj minutah hoje po kolovozu ujamem odcep za Martinj stezo. Po naslednjih nekaj minutah jo tudi uspešno izgubim, a nanjo stopim kakšnih 80 višincev višje. Super. Lepo pohajkujem po suhi stezici, a kaj kmalu naletim na sneg, ki je bil trd kot beton. Iz nahrbtnika se mi še ne ljubi potegniti zimske opreme, zato poskusim malo levo, malo desno, a vse manj možnosti je, da bi se snegu izognila. Vmes mi je na žalost uspelo zgrešiti odcep za Kopo.
In končno sem si morala priznati, da ga ni dobro svirati. Čevlji dobijo 'špičke' in vse gre precej bolj varno in lažje. Ko dosežem JZ greben Rzenika, jo uberem po njem. Tukaj je zima pokazala svoje drugo lice. Sneg je bil že pošteno zmehčan, delale so se 'cokle', zato so romale dereze nazaj na hrbet. Udiralo se je nad pričakovanji in na vrhu Rzenika sem bila pošteno zadovoljna, da je gaženje gnilca za mano. Red je red in popularnost dela svoje, zato sem skočila še na drugega lepotca, Konja, nato pa sem jo čez planino Dol primahala skozi blatni Dolski graben nazaj do avta.