Planjava 14.9.2020
Turo Pasje sedlo-Jermanova vrata-po SZ grebenu na Planjavo-Vilice-Lučka Baba-Škarje-Rjavški vrh-Grlo sem začel v Logarskem kotu kjer sem parkiral še v temi. Moral sem še malo zadremati, da se je začelo daniti. Doma sem namreč pozabil čelko v drugem rugzaku.
Po slabi uri se je začelo svitati in konec je bilo prijetnega dremanja. Osli in konji v ogradi za kočo se niso pustili motiti pri jutranji paši, ko sem šel prek njihovega pašnika. Pri prestopanju prek električnega pastirja sem bil malce nizek in me je močan sunek še do konca zbudil. Hoja po produ mi ni preveč po godu, zato sem raje šel po lovski poti, ki je prav lepo speljana. Gor do Za Ogradcem pot kar štajga, po poti prek njega pa so se mi noge malo odpočile pred strmim nadaljevanjem. Tisti zadnji del do sedla, ko hočeš nočeš moraš po šodru, mi je pobral kar veliko kalorij.
Do markirane na Jermanova sem tako komaj prišel k sebi za nadaljevanje. Na Okrešelj expresu so me ujeli prvi sončni žarki, ki so greli tudi zgovorne nad mano na poti na Brano. Ustavil sem se v koči in pozdravil oskrbnika, ki je iz naših koncev.
Pred nadaljevanjem sem postal pred kočo, se zazrl v steno Planjave in po spominu po njej peljal mojo pot. Vstopa tokrat nisem zgrešil. Pred grapo v kotel pod Brinškovim kaminom so me pozdravili kozorogi, ki so mi delali družbo vse do Kunaverjeve police. Prehod na SZ greben je kar težaven in moraš biti ves čas pri stvari. Na samem grebenu sem potem užival da je kaj. Pot mi je zasedla misli, pozabil sem na vse ostalo, bila sva samo jaz in gora.
S Planjave sem nadaljeval prek Vilic, Lučke Babe in skozi Grlo v dolino. Pri sestopu skozi Grlo mi je delala družbo igriva lisica in trop 20ih gamsov.
Lepo se mi je dogajalo tam gori, telo je zdržalo, duša pa je vesela novih lepih občutij in spominov.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez
