@Marky
Prav zanimivo mi je bilo prebirati vaše zapise. Sodim v generacijo, ko smo palico poiskali, ob začetku ture kar v bližnjem grmu in jo ob povratku vrnili grmu nazaj. Nekateri, ki so bili bolj pedantni so temu pomagalu posvetili več časa pri izbiri, jo umetelno izrezljali in jo skrbno čuvali.
Kasneje sem nekje dobila lesen, vojaški cepin, imam ga še danes za spomin, ki je bil težak "ko cent", a sem ga nosila kot za stavo. In nato so cepin zamenjale običajne, smučarske palice. Dobro so mi služile. Pozimi za smučarijo, poleti za v hribe.
In končno so prišle na vrsto zložljive, imela sem jih več kakor deset let, bile so že malo "boge", a se nisem odločila za nakup novih, ker so mi vseeno dobro služile.
Letos poleti so dobile novega lastnika/lastnico. Nekdo mi jih je ukradel pod steno Prisanka. Upam, da je z njimi zadovoljen kakor sem bila jaz.
Ob povratku sem oskrbniku na Tičarci "po tadvala", da so lopovi prisopihali tudi v gore. Porinil mi je v roke par pozabljenih palic in zaželel srečo. Kakor za prve, tudi za te ne vem katere znamke so, a služijo mi odlično. Kaj ne bi, nove imajo še "fedrček", moje ga niso imele.
Kaj naj rečem, bolj kakor cena se mi zdi odločilen občutek, ko jih primeš v roke in preizkusiš. Če je ta dober, so dobre, če ne iščeš naprej.