V soboto me je iz čistega firbca spet vleklo gor. Pred kratkim nagrajena in lepo obnovljena, ter brez snega ali ledu, pa še ruzak je bil zato lažji. Vrhnji, od strel močno razbiti del so lepo obnovili, opazil sem kar precej novih jeklenic, pri skoraj večnem snežišču so jeklenico napeljali višje ob steni, s tem bo spomladi lažji sestop z nje. Glede masovnosti nisem izbral najboljšega dne, saj je bilo na vseh poteh ogromno ljudi, s tem je večja verjetnost zapadnega kamenja. Zdrznil sem se ob kakšnem dvokilogramskem projektilu, ki je četrt ure hoda pred sedelcem s Hudičevim stebrom brez opozorila (odbijanja od sten) treščil ob tla kakšnih 15m od mene.
Drugače prijetna hoja ves čas po senci, zato sem si privoščil kakšno deset minutno sončno martinčkanje na vrhu Hudičevga stebra. Po kratki plezariji do vrha sem si moraj skoraj izborit prostor za mojo rit. Posušim cunje, pomalicam, poslikam... in se po dolgih letih zmislim, da bi bilo dobro pokukat na vzhodni Zvonik. 40 višincev dobre dvojke in kratek užitek v samoti na vrhu.
Vrnem se proti vrhu gore, ter po grebenski sestopim na Vršič, kjer zopet (Bovec) dvigujem palec...