Res, včeraj je dopoldne že kar grozilo izpod neba zato se tudi jaz ko pridem do Grohata(iz Bukovnika) podvizam naprej. Oskrbnik, ko ga vprašam za vreme, mi pravi, da kadar je črno nad Peco se zna zgoditi tudi kaj na Raduhi.
Sicer pa, razumljivo, z gotovostjo ne more nič reči.
Višje se usmerim na plezalno pot. Sama plezalna pot seveda za nekoga vajenega zelo zahtevnih poti ni nič posebnega. Tudi prosto plezanje(predvsem pred in po prvi zajli) je bolj v rangu lažjega poplezavanja. Na samih zajlah je še najbolj 'scary' detajl pri vzponu po levi strani grape čez konkretno izpostavljeno skalo potem je vse lažje. Trenutno je, samo zaradi snega, še malo težji izhod iz grape na desno stran.
Na vrhu sta se "drla" radioamaterja. "SIKJU SOTA, SIKJU SOTA!", se je slišalo.
Gor prilezeta tudi dva alpinista. No, eden od radioamaterjev mi je bil malo znan in ugotoviva, da je bil to isti, ki sem ga srečal na Olševi(glej moj zapis tam).
Z njegovim kolegom malo poklepetava o hribovskih zadevah. Še prej z enim parčkom malo skušamo ugotoviti vrhove okoli nas. Oblaki so bili najbolj gosti ravno proti glavnemu grebenu KSA, kjer se je le začasno pojavil kak znani vrh še najbolj markantno Ojstrica. Grintavec naj bi se videl a smo si ga lahko le predstavljali. Od Karavank se je v daljavi videla še Košuta v oblakih, malo bolje Obir še najbolje pa Peca. Nad njo je sicer bilo črno že ves čas vzpona.
Potem se poslovimo in usmerim se proti Durcam. Pot najdem čeprav na začetku ni smerokaza, malo napotkov mi je dal tudi radioamater. Na Durcah se usmerim še proti Lanežu. Na Lanežu malo hodim okoli in iščem "pravi vrh", štempel in knjiga sta namreč na skali sredi jase v lično oblikovanem Aljaževem stolpu.
Ko tako iščem, slutim da je nekaj v grmovju na nasprotni strani jase. Res od tam me gleda - ovca!
Črede ni bilo nikjer. Ko se ji približam zbeži, ovca kot ovca pač. V tistem trenutku izza grma veselo pribleje - jagenjček!
Jooj, kako lušten, kar crklal bi ga!
A še predno pribleje do mene se za njim že požene mama. Tole pa ne bo dobro, si mislim. In jo ucvrem. Jagenjček pa za mano, mama pa za njim!
Ko se takole podimo kake pol minute po jasi, se le ustavita. Malo se zopet poskusim približati a me ovca spet grdo pogleda in raje odneham kajti materinski nagon bi gotovo prevladal nad plaho naravo ovce.
No, pa se usedem k maketi "Aljaža" in pomalicam. Medtem se je zjasnilo in na glavnem grebenu KSA se prikaže tudi Grintavec v vsej svoji veličini! Vrnem se na Durce, od tam pa nazaj na Grohata. Na poti dol spet vidim dva alpinista, ki plezata v steno, malo ju opazujem nato pa pospešim do koče. Pot do dol je kar strma in s tudi veliko krša na poti in je treba malo paziti. Oskrbnik pri koči pravi: "Vidite, vreme je zdržalo, vi pa tudi!"
Naročim gobovo juho in pir in poklepetam še z oskrbnikom. Nato se vrnem proti Bukovniku in odpeljem.