Rutarski Vršič

petek, 10.8.2018

Čudovit potep z manj posrečenim začetkom in imenitnim zaključkom. Iskanja poti, ki je in je ni, samota, tudi nekaj divjine

http://tubojan.blogspot.com/2018/08/rutarski-vrsic.html

Super turca! Meni zelo ljuba. Najlepša je jeseni, ko je zgoraj vse zlato. V obratni smeri se mi zdi orientacijsko lažja, saj je pot s Skočnikov lažje vdeti kot Za Akom. (Mimogrede, Skočniki so res neverjetni, povsem skriti. Slapu ne opaziš, dokler skoraj ne padeš v prepad in se ti odpre vrtoglav pogled na kakšnih 40m visok in izjemno slok slap, ki pada v kot valj zaprti kotanji.)

Lepo, zanimivo potepanje in krasna 2. fotka..

@turbo,tura za obliznit prste kajne?Pred leti sem jo prehodila v obratni smeri.Mika in kliče po ponovitvi.

Bojan, nisi se površno pripravil na turo.
To je kriv EMŠO.
Sicer je pa Za Akom tako lepo, da ni nič hudega, če si se dlje zadržal.

@katty
Res je tura, da si oblizneš prste in vsekakor vredna večkratnega obiska. Uživaj, ko se je ponovno lotiš

@dprapr
Jaz vsake toliko vzamem osebno v roke in pogledam EMŠO. A veš, da je vedno isti!

Obstaja še ena stezica med obema "nadstropjema", ki ju je prehodil turbo.

Šel sem iz smeri Ingota, kjer je čez prodišče na enem delu postavljen most in na drugi strani brunarica. Za brunarico se strmo vzpne stezica, ki jo je od začetka enostavno, kasneje pa mestoma težje slediti.

Začetek prečenja je nekje v višini Aka - do tja se povzpneš po grebenu na desnem bregu potoka. Stezica precej spektakularno preči S pobočja Rutarskega Vršiča, nekje med 100 in 300 višinskimi metri pod grebenom. Ni zelo zahtevna, je pa potrebno na nekaj mestih popaziti, da se ne odpelješ kam na kugellagerjih ali pa dne sprožiš kakšnega večjega kosa hriba.

Iztek je nad slapovi Belega potoka, steza pripelje na manjše sleme, kjer je precej od žleda podrtih dreves. Steza gre še višje, verjetno proti PPju, jaz pa sem šel po pobočju navzdol in prišel ven točno pri klopci nad slapovi.

Včeraj sem se odpravil na Rutarski Vršič iz Rut. Na poti so me spremljale posledice vodne ujme - od mestoma poplavljene poti, nanosa prodja in večjih skal na kolovoz pod Jasenjem, malo nad njim pa prav nič prijazen hudournik, ki ga je bilo potrebno zelo previdno prečiti - tu je mišljen hudournik na markirani poti proti krnici Za Akom; tisti, ki teče mimo kapelice, pa je še bolj deroč, prehoda tam nisem našel. Višje problemov z naraslo vodo ni, je pa seveda vse mokro - listje, korenine in skale - kar je zahtevalo dodatno previdnost že ob vzponu. Prečenje hudournika Za Akom je bilo lažje kot spodnje, pot skozi gozd do vrha Vršiča pa je kljub odpadlemu listju sledljiva, v pomoč je tudi kar nekaj možicev. Kakih sto višinskih metrov pod vrhom se je pojavil sneg, a le za vzorec, pot je bila še vidna. Na vrhu pa je okoli 5 cm snega. Vreme je bilo lepo, krasna kombinacija zlate, modre in bele barve ob poti.

Včeraj po poti Gozd Martuljek - Beli potok - Skočniki - Rutarski Vršič - Za Akom - Izvir pri Mrzlih vodah - Gozd Martuljek.
Celotna pot je lepo sledljiva, je pa pri vzponu in spustu z vrha veliko podrtega drevja.
Pri Zg. Martuljškem slapu ni uradne prepovedi dostopa, čeprav bi po moje morala biti postavljena kakšna tabla. So pa mi tudi v hotelu potrdili, da pot ni uradno zaprta, ampak morajo turiste samo obvestiti, da jim odsvetujejo dostop do zgornjega slapa.

Pri Ingotu je bilo čisto tiho, pri Finžgarjevi kapelici, za katero zavijem navkreber, ravno tako. Potka, ki je vrisana na enem zemljevidu, se ne sklada s tem, kje hodim, zato jo poskusim najti bolj v levo, a tam ni ničesar, zgolj listje, ki šelesti v vetru. Znova me povleče proti desni in spet sem na poti, ki ni v sozvočju z zemljevidom. Vnovič poskusim poiskati bolj na levi. Nič. Višje me vnovič potegne v desno in spet sem na potki, ki sem jo že dvakrat zapustila. Odmislim karto in ji sledim precej strmo navzgor dokler se ne obrne v levo in začne prečiti severno pobočje Rutarskega Vršiča. Malo preden bi naletela na pot iz Belega potoka zavijem navzgor in po svoje na drugo stran, kjer ujamem stezico, ki ji bolj ali manj sledim do vrha. Ravno, ko ga zapustim padejo prve kaplje. Kot so nepredvideno začele padati, so tudi prenehale. Skozi gozd proti Za Akom je kar nekaj podrtega drevja, zato ni najbolje vseskozi držati se poti. Nadaljevanje do odcepa za Mahovje precej mokro. Prečna pot proti markirani, ki gre proti bivaku pod Špikom, je zelo simpatična, Mahovje pa, kjub temu, da vode ni uzreti, v čudovitih zelenih odtenkih.

Stezica, ki si jo iskala, res ne poteka kot je vrisano na kartah. Njen začetek spodaj je precej nejasen, je pa potem lepo sledljiva. Sama sem jo prehodila v sestopu. Začetek zgoraj je pri značilnih rumenih skalah, čez katere teče voda. Do planine Zapreti nisem imela problema, potem pa so me številni kolovozi precej zmedli. Na koncu sem se odločila, da se povzpnem na Glavo. Nekje vmes bi morala naleteti na iskano pot. In res jo je že pred mano našel pes. Kmalu sem naletela tudi na prve možice, nato pa sestopila brez težav.
Lepi konci so to, gotovo se še vrnem.
Sestop čez Zapreti

Pastirica, nisem iskala stezice čez Zaprete, ampak je na zemljevidih drugje vrisana zgornja stezica, ki vodi na R. Vršič. Začetka ni bilo težko ujeti, samo potem bi ji bilo bolje slediti kot iskati, kjer je označena na karti.

Sem bila prepričana, da si se mučila z isto stezico kot jaz. Plan je bil gor in ne dol čez Zaprete, ampak je tudi mene potegnilo v desno.

Upam, da imamo v mislih isto stezo. V zbirki: ''Kje so tiste stezice'' je zanjo tale opis in skica.

Do Ingota pridemo po običajni poti iz Rut. Dobro uhojena steza se začne takoj za Finžgarjevo kapelo. Po kakih 200 metrih boljša pot zavije levo navzgor, mi pa nadaljujemo naprej ob strugi. Steza spet postane bolj vidna in se v okljukih začne vzpenjati. Ko smo na njej, nas brez večjih težav vodi najprej po rebru, nato pa v bližini roba grape (struga Martuljka). Na okoli 1300m zavije levo in v dolgem prečenju skoraj vodoravno obide vsaj tretjino zgornjega predela Vršiča. Steza poteka preko melišč in ruševja, ki pa je široko izsekano. Proti koncu - za travnatim žlebom - je treba iti naravnost in ne navzgor. Potem pa nas pot pripelje v gozd in po njem na jaso (Robičeva planina, na zemljevidih narobe označena čisto drugje). Na vrh Vršiča se lahko povzpnemo naravnost po grebenu (brezpotno a prehodno). Ali pa nadaljujemo naravnost preko jase in se po gozdu prebijemo do običajne nemarkirane a udobne poti (BP4), ki sem pripelje od Skočnikov. Oboje nam vzame približno pol ure.

Oh ja, skrite potke.
Ko mi bo naslednjič dolgčas...

Franc60, za to stezico gre. Sprva sem napačno sklepala, da gre za pot čez Zaprete. Ker spodaj nisem našla odcepa za Zaprete, sem potem hodila po zgornjem opisu.
Imam pa vprašanje. Ali kdo ve, če je s stezice, potem ko se neha vzpenjati in zavije levo, možen prehod desno za Ak?
Grega, naj ti bo še velikokrat dolgčas, skritih stezic je še toliko...

Včeraj (sreda, 1. septembra) iz Gozd Martuljka mimo Finžgarjeve kapele naprej po poti po severnih pobočjih Rutarskega Vršiča na vrh in potem še malo potepanja naokrog. Stezička mi je vzbudila pozornost, ker je pod rubriko Rutarski Vršič na hribi.net podpisanih kar nekaj vzdevkov, ki so za moje pojme na dobrem glasu. Tudi (zgolj citirani) župnik z Dovjega.

V Gozd Martuljku je bilo na parkirišču za mostom zjutraj malo po sedmi prosto le eno od približno desetih javnih parkirnih mest (ostala so rezervirana za novo obnovljeni hotel Triangel, pojma nimam, kje bi sicer lahko parkiral). Mimo oglarske kope in prvega slapu do Ingotove koče je pač martuljška klasika. Malo naprej od Finžgarjeve kapelice se potka naglo dvigne, čez kakšnih 150 metrov se spremeni v širši kolovoz, od katerega se nekaj deset metrov naprej desno in rahlo navzdol odcepi komaj vidna steza proti strugi. Kmalu se izravna in v lepih cikcakih začne dvigovati po strmem hrbtu levo nad strugo. Od tu dalje ni več težav z orientacijo. Na približno 1200 metrih se obrne proti levi. Steza skozi obžagano ruševje, macesnov gozd in preko nekaj grap preči severna pobočja Vršiča. Je dokaj ohranjena in v glavnem ni problematična. Le na dveh ali treh koncih so jo nekoliko načele ujme. Pa zaenkrat ni hudega. Od s praprotjo zaraščene jase (župnik piše, da je to Robičeva planina) sem jo ubral naravnost po grebenu. Sprva po brezpotju mimo nekaj starih podrtih dreves, potem pa sem naletel na drobno a sledljivo stezičko. Samotno in simpatično!

Z vrha sem nadaljeval po poti proti Bivaku Za Akom, ki je od sredine navzdol polna podrtega drevja, čisto spodaj ga je malo manj. Bivak še stoji , zdi se mi, da je davno nazaj, ko sem bil zadnjič tam, imel še lep pogled na Široko peč, ki je sedaj zaraščen. Ali pa se motim. Greh bi bil, če ne bi obiskal še drugega slapa. Pot je brez posebnosti, nov mostiček so postavili julija letos, srečal sem kakšnih osem tujcev. Slap je res vreden ogleda, le tik pred slapom je zadnji del pletenice odtrgan. A nova že čaka v kolutu pred mostičkom.

Mahovju (Izvir pri Mrzlih vodah) se seveda nisem smel izogniti. Voda je veselo žuborela nekje v notrajnosti skal, na spregled pa je ni bilo. Pa si izvir izvir kljub temu zasluži obisk! Kot seveda tudi celotna osamljena stezica, ki me je pripeljala na vrh Vršiča.

In še tole: ko se je pot pod Vršičem pred prečenjem izravnala, sem napel oči, da bi opazil morebitni odcep poti ali vsaj kakšno sled, morda prehod v smeri proti Za Akom. Pa ni bilo videti nič. Nad potjo je delno poraščena stenica, spodaj Drugi slap. Morebiten prehod bi si bilo treba pobliže ogledati. Prva naslednja možnost bi lahko bila tam, kjer pot preči prvo grapo. Navzgor po grapi in desno v gozdnat teren in naprej proti zahodnem grebenu Vršiča, precej nad krnico Za Akom. Pač velja: "Oštja Joža, ga moraš provare". Morda pa res kdaj

j., vidim, da te ni potegnilo mimo bivaka Za Akom direktno proti bivaku pod Špikom (PP). Zadnjič sem imela še to v mislih, samo je bilo vreme tako krmežljavo in je 2-krat že začelo padati, a se znova premislilo, da sem si premislila še sama. Sicer pa mora kaj ostati tudi za naslednjič.

j. - pa ni zgolj citirani

Priporočam da se prehoda PP med krnicama lotiš v smeri Srce - Za Ak. Je mnogo bolj užitno. Predvsem zaradi velike nevarnost zdrsa v "žlebu".