Hribi.net
Hribi.net
Prijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
Še niste registrirani? Registracija.
Ste pozabili geslo?
Anketa
Ali ste že bili na Srednji peči (1920 m)?
Glasuj
Seznam forumov / Slovenija / Julijske Alpe / Rutarski Vršič

Rutarski Vršič

Natisni
palček plezalček3. 09. 2021 11:45:15
Hvala, Juš. Sem že zadnjič začela razmišljati, da bi bilo to najbrž bolje.
(+1)všeč
ločanka3. 09. 2021 12:52:25
palček, tole poročilo od Bivaka pod Špikom do Za Aka pa težko čakamnasmehnasmeh.
(+1)všeč
palček plezalček3. 09. 2021 16:06:30
Uh, ločanka... Ne vem, koliko časa boš čakala. Mene nekatere ture čakajo že 2 leti ali več eekzadregazavijanje z očmi
(+3)všeč
Pastirica4. 09. 2021 10:05:01
@j., stezo sem videla vrisano na ttn karti, starejšega datuma. Nisem je še iskala. Ko sem šla na R. Vršič , se je ob bežnem pogledu nakazovala možnost prečenja desno, samo zatrep mi pa od daleč ni deloval enostavno prehoden. Je pa tako s temi vrisi, včasih držijo, včasih držijo samo delno ali pa sploh ne.
Čestitke za opravljeno turonasmeh.
modra črta ?1
original2
(+1)všeč
j.4. 09. 2021 23:27:56
Hvala, Pastirica. Ampak tale prehod (če je ali pa če ga ni) bi pa lahko bil kar izziv. Z dovolj veliko zalogo časa za raziskovanje in v primernem trenutku seveda nasmeh. Če sem prav pregledal, naj bi šel desno malo za lepim razglediščem, ki ga sva ga slikala tako Palček (slika 7) kot jaz (slika 6)
Po tvojem zemljevidu naj bi se zavilo pri zadnji okljuki na desno...1
všeč
Pastirica5. 09. 2021 19:17:56
Ja, kakšnih 10 min še navzgor, potem se steza obrne levo, pred tabo je pa itak stena. Najprej se, po karti sodeč celo spusti za 20 vm, tako, da bi lahko začel tudi malo nižje.
všeč
ljubitelj gora3. 10. 2021 22:17:34
Popoldne je najlepše kazalo na Gorenjskem ter se zapeljal v Gozd Martuljek. Že dolgo je minilo, ko sem tam hodil na Rutarki Vršič se podal. Nad strugam v strmem delu gozd je nekaj podrtega drevja. Po nekaj časa se podla z vrh po grebenu v smeru Kukove špice, dokler bo čas dopuščal, na enem vrhu se ustavil razgledal....in počasi nazaj. Spodaj Za Ak slišal jelena, do bivaka in nazaj v GM.
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
(+2)všeč
2061alessio21. 11. 2021 20:02:09
(+3)všeč
ppegan13. 06. 2022 10:00:44
V soboto sem z Blue in Nessy uživala v neokrnjeni divjini Martuljka - mimo Skočnikov smo se podale na neobljudeni Rutarski Vršič. Sestopile smo na drugo stran, za Ak, kjer se v ledeni vodi dodobra ofrišamo, pri Ingotu pa se okrepčamo z odličnim kislim mlekom in žganci. Nato pa po kolesarski z rolerji nazaj do avta.
Od Skočnikov dalje je pot še vedno dobro vidna, mimo podrtega drevja pa so narejeni obvozi, ki jih opaziš, če si vsaj malo stezosledca ali pa imaš s sabo psa stezosledca velik nasmeh Presenetilo pa me je, da je bilo tudi pri sestopu z vrha veliko podrtega drevja, veliko več, kot ob mojem zadnjem obisku. Tudi tu so narejeni obvozi, v pomoč so tudi možici.
Vsekakor pa je to tura, ki je pravi balzam za dušo in telo nasmeh
Že v strugi Belega potoka1
Razgled2
Zgornji del slapa, ki je visok kar 35 m. 3
Padec bi bi kar boleč. 4
Zato sta psa počakala na varnem, proč od roba. 5
Idilična koča sredi gozda6
Pri klopcah in koritu z vodo 7
Veliko je podrtega drevja 8
Dobr jo je položil 9
V zadnji strmini 10
Pogled na Vrtaško Sleme in Kukovo špico 11
Kolenogriz 12
Sta me mogli kr čakat 13
Razgled z vrha, pogled proti Dobraču in Vošci14
Počitek na vrhu15
Pogled proti Kepi 16
Tudi ob sestopu veliko podrtega drevja 17
Smo imele pravi oviratlon18
Kam pa zdej?? 19
V pomoč so možici20
Pogled proti Široki peči 21
Pozerki 22
Mama lipa in 7 hčera 23
Mmmm, kislo mleko in žganci 24
Tudi metulji me majo radi 25
I. Martuljški slap26
Poziranje na mostu27
Možici so se namnožili 28
Pogled s kolesarske proti proti Rutarskem Vršiču29
(+5)všeč
alyas28. 06. 2022 16:10:08
Rutarski Vršič - krožno iz Ingo-tove planine (Planina Jesenje)

Če se podate nanj iz doline in napravite krožno turo iz Martuljka ali iz Belega potoka, je to lahko že dnevna tura, če pa štartate od Ingota, pa za tako krožno pot porabite dobrih 5 ur, seveda ob predpostavki, da to pot (nima oznak ali markacij), vsaj približno poznate.

Naša – skrajšana verzija: gor od Finžgarjeve kapelice in po prečnici pod skalnim robom, dol pa po odseku PP-VI. v krnico Za Akom.

Stezica v prečnici je malo zaraščena, a med ruševjem še vedno dobro sledljiva. Pri »desnem obratu« iz prečnice na vrh, ko se pridružite poti iz Belega potoka, se je treba malo bolj razgledati naokrog. Sestop v krnico pa ima trenutno kar nekaj oviratlona - veliko podrtih dreves, ki včasih malo zmotijo orientacijo na poti, sicer pa brez drugih posebnosti, še klopov ni veliko. Ta bolj ali manj senčna tura je v poletni vročini pravi balzam za dušo in telo.
ko se vreme nad Martuljkom nepričakovano sfiži, ni pametno riniti na grebene1
Pogled na Rutarški Vršič in planirano pot2
pri Finžgarjevi kapelici, na koncu planine, zavijemo navzgor v gozd3
potka čez gozd poteka nekaj časa nad grapo in potočki, ki napajajo Martulške slapove4
zmerno in kar še kar udobno navhrib5
tik pred prvim razglednim pomolom /če ni megle, je lep razgled6
nadaljujemo v dolgi prečnici pod skalno stopnjo7
prečimo kar nekaj šodrastih delov in melišč8
tudi ruševja ne manjka / in kakih škarij ali žagice tudi9
na potki, ki je včasih boljša, včasih slabša, a se jo lahko sledi10
težjih delov na prečnici ni veliko, kak bolj zračen pa se tudi najde11
pogled na možica - najbrž edini na poti navzgor, kjer je treba obrniti v desno navzgor12
že v vršnjem delu poti pod Rutarskim Vršičem13
proti vrhu se je megla redčila, teren pa postane lažji in bolj položen14
vršnji plato na Rutarskem Vršiču15
vpisna knjiga, ki nima prav veliko vpisov16
danes - mi trije na vrhu17
če razgled moti megla, ... ga je težje opisati, a je vseeno lep18
pri sestopu v krnico Za Akom je videti več možicljev19
... in tudi več podrtih dreves, ki včasih motijo optimalno smer20
v krnici Za Akom - pogled navzgor, kjer iz megle kuka V-del Široke peči21
... še zadnja telovadba potem pa na markirano pot navzdol22
... pa tudi tukaj - v zgornjem delu, previdnost ni odveč 23
pogled čez grapo, kjer pod skalnim robom poteka prečnica 24
nazaj na Planini Jesenje in pred Ingotovo okrepčevalnico25
(+6)všeč
n3jc18. 02. 2023 20:53:11
Danes sem parkiral pri zelezniskem mostu in sel proti Rutarskemu Vrsicu. S sabo sem vzel psicko, ki pa se ji je v cedalje bolj globokem snegu prevec vdiralo, zato sem nad Skocniki sklenil, da obrnem.

Da dan ne bi sel v nic, sem spremenil cilj in na poti navzdol zavil proti planini Zaprete, od tam pa odvil proti Glavi, jo obkrozil in se spustil do Finzgarjeve kapele, se vrnil v Gozd Martuljek in nato odpesacil po kolesarski stezi nazaj do mostu.

Z nekaj pocitki in z raziskovanjem ter iskanjem se je vse skupaj razvleklo na 8 ur. Pot v Beli potok sem poznal ze od prej in tam ni bilo posebnosti. Med odcepom za Zaprete in vse do kapele pa je bila orientacija veliko zahtevnejsa, saj se je v zasnezenem gozdu le obcasno dalo razbrat, kje poteka steza, teren pa je precej razgiban, vsepovsod je gozd in ponekod tudi podrta drevesa in ce gres malo predalec iz steze, lahko zarines precej v narobe smer in nevedoc tipas na napacnem koncu. Na nekaterih mestih je nekaj posprejano po drevesih, ampak se ni prevec za zanasat na to.

Tura je bila ena sama romantika, v gozdu je vladal popoln mir, od odcepa za Zaprete v dolini BP pa do kapele pa ni bilo nobenih cloveskih sledi. Iznad krosenj so me obcasno motrili martuljski velikani in iz strmih sten se je obcasno culo manjse plazove. Glede vzdusja je bila tole vsekakor ena izmed boljsih tur, ki sem jih naredil v zadnjem casu. Upam da jo kdaj ponovim v podobnih razmerah in da takrat v istem zamahu opravim se obisk Smrajke.
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
(+12)všeč
j.11. 09. 2024 22:07:30
S parkirišča ob kolesarski poti med Podkužami in Gozd Martuljkom na planino Smrajka, od tam čez severni greben Votlega Slemena do Skočnikov, naprej na Rutarski Vršič in po prečni poti do Ingota in nazaj na parkirišče.

Pri Lešnikovem grabnu sem se ob nekaj svežih drevesnih podrtijah v gozdnem kolovozu nekoliko orienacijsko zapletel, a sem po prečenju struge na drugi strani odkril sicer slabo vidno pot in kar nekaj možicev.

Na približno 1000 metrih se je pot razcepila, sledil sem prečki v levo, za desno se mi je zdelo, da gre nekam v prepad. Med nizkim grmičevjem se je sprva vzpenjala strumno navzgor, kar malo strma a nič posebnega, nato pa je zavila proti desni približno v smeri lovske koče. Kakih 200 m višje se mi je zazdelo, da rine preveč navzgor. Zato sem se blago spustil in pred obraščenim ruševjem vesel naletel na potko, ki me je skozi ruševje in čez suho strugo pripeljala do koče. No, skoraj do nje, ko bi že moral biti tam, je steza izginila, sam pa sem prav bukovo zijal naokrog, kje bi lahko bila koča. In je bila, kakih 15 metrov za mojim hrbtom.

Od koče proti planini Smrajka, ki je kakih 500m stran, vodita dve poti. Prva nekako v območju manjšega hrbta (Glava, 1199 m), ki se začne nad kočo in druga po poraščeni dolinici in naprej po strugi hudournika in nato desno ven iz njega. Sam sem hodil nekaj časa po prvi in mimo mladega bukovja nadaljeval po drugi. Pot se je občasno prikazala, nato spet izginila. O planini ni bilo ne duha, ne sluha, le v gozdu sem našel izkopano ilovnato jama z mlakužo, za katero sem domneval, da se je v njej nabirala voda za napajanje živine še iz časov planine.

Pot, ki v gozdu nad planino spet postane bolje vidna, je vodila v desno in preko kamnitega plazu in spet v gozd, ki se je počasi redčil. Malo naprej sem na koncu manjše jase naletel na solnico, sledilo je slabih dvesto metrov prečenja in že sem stal na severnem grebenu Votlega Slemena. Točno tam, kjer na drugi strani pot po žlebu navzdol vodi k lovski koči nad Skočniki, levo pa puščica in pika kažeta navzgor, na pot po grebenu na Votlo Sleme.

Svet tam je prečudovit, divji in osamljen. Tik ob sedelcu je majhna, kamnita vzpetinica, morda je kdaj bila celo lovski štant, vse naokrog pa zelenilo macesnov in podrastja. Pot po žlebu proti lovski koči ni bila zahtevna, le zaradi strmine je bilo treba malce popaziti. Pa v zgornjem delu žleba se sem ter tja malo zgubi.

Iz gozdnega roba nad grapo sem zagledal lovsko kočo. In seveda tudi hudo podrtijo, ki jo je že nekaj let nazaj povzročil veter. Do koče sem se spustil nekako po sredini podrtije, tam se mi je zdela še najlažje.

Na Rutarski Vršič se gre od tod zelo udobno. Začne se v gozdu pri ostankih klopce ob strugi, pot pa v primernem naklonu elegantno vijuga po gozdnatih strminah. Ni markirana pač pa označena z oranžnimi puščicami in pikami. Če me je v strminah nad Smrajko kar nekoliko skrbelo, da bom naletel na kakšen podor ali drevesno podrtijo, ki mi bo otežila ali celo preprečila nadaljevanje, sem bil tukaj kar brez skrbi. Pa se je kaj kmalu začelo. Kakšnih 10 minut od klopce sem srečal prvo, čez pot podrto drevo. Hop, čezenj. Nato čez par minut drugo, spet hop in malo praskanja po lubju, pa tretje... Pri tridesetem sem nehal šteti. Imajo pa ti nesrečneži zanimivo značilnost: njihova mogočna debla niso podrta na enem območju, ampak kakor kdaj, včasih na pet metrov, drugič na sto. Ravno pravšnja razporeditev, da ubije tempo hoje.

Na vrhu Vršiča me je, kot že nekoč, pričakalo drevesce v obliki strašila...

Sestopil sem po vzhodnem grebenu, vzporedno s potjo vzpona. Stezica je tam izredno lepa, prava lovska, in vodi po strmi, živozeleni travi in živahno razgibanem grebenčku z estetsko razporejenimi že od pamtiveka podrtimi macesni. Na izravnavi (Robičeva planina) komaj sledljiva zavije levo in navzdol v severna pobočja Vršiča. Desno preko planine je najbrž možen prehod na pot, po kateri sem se vzpel.

Po nekaj možicih je pot izginila, pa sem jo kmalu spet zadel, postala je lepo vidna. In tako je tudi prav, saj v nadaljevanju preči kar nekaj grap, pa tudi kakšno rušnato območje se najde in bi iskanje prehodov brez steze šlo precej bolj počasi, če bi sploh šlo.

Gori-doli po prehodih, grapah in ruševju so sicer lepi, a se kar malo vlečejo. Približno na sredini prečenja se v dolino spušča ozko melišče v smeri proti Glavi 1243m. Pod njo menda vodi pot po gozdu naravnost do Ingota. Poti, če sploh je, sicer ne poznam. Malo sem razmišljal, a sem se odločil, da raje nadaljujem prečenje proti Zgornjem Martuljkovem slapu, kjer se pot nad prepadno strmino v cikcakih spusti v dolino. Na kazen, ker nisem ubogal raziskovalne žilice, ni bilo treba dolgo čakati. Ravno v najhujši strmini se je ulilo kot iz škafa, v paniki sem v vrečko zavil telefon, da mi ga ne bi zmočilo, potem pa po vlažni, bolj malo uhojeni potki premočen do kože sila previdno sestopal, medtem ko je kakih dvesto metrov nižje slap grozeče bobnel z vso močjo, ki jo premore.

Pri Ingotu norca za črpanje vode še vedno delata z vso močjo. Do avta je bilo slabih šest kilometrov, zadnji del sem prehodil po stezici pod hribom na desnem bregu Save. To sem izbral, ker sem ocenil, da me bo pri povratku drevesna senca ščitila pred popoldanskim soncem. Pa ni bilo nič od tega, saj je od dreves nad mojo glavo po mrakobnem, deževnem popoldnevu le - kapljalo.

Štiri prehojene lovske stezice vodijo po enem najsamotnejših delov naših Julijcev. Nobena od njih ni tehnično izrazito zahtevna, če odštejemo plezanja po prevrnjenih drevesih nasmeh. Je pa marsikje potrebno umiriti korak in stopati pazljivo. Stezica (ali stezice, ker jih je več) okoli nekdanje planine Smrajka pa je orientacijsko kar zahtevna. Ko pohajaš tam je vedno dobro vedeti, kje trenutno se nahajaš in kam si namenjen.

Kakšna slikca več na Modrini neba.
Lešnik v prvih žarkih.1
Strmine na desni strani Lešnika.2
Možic s tradicijo.3
Pot je včasih dobro vidna...4
... včasih pa jo le slutiš.5
Lovska koča pod Smrajko.6
Leva varianta poti proti Smrajki.7
Izkopana jama z vodo.8
Izrazit kamniti plaz. Prečimo ga približno na sredini.9
Solnica.10
Spet malo ugibanja o poti.11
Sedelce, kjer se pridruži poti Skočniki - Votlo Sleme.12
Sestop po žlebu proti skočnikom je ena sama lepota.13
Grapa, v katero prideš levo ob skali.14
Lovska koča nad Skočniki.15
Pot na Rutarski Vršič z oranžnimi puščicami.16
Goba ali karkoli je že to.17
Potoček s klopco.18
Lep, prvinski svet.19
Strašilo na vrhu Rutarskega Vršiča.20
Sestop po lepi potki po vzhodnem grebenu.21
Dež bo! In je bil...22
Sled.23
(+14)všeč
palček plezalček12. 09. 2024 08:11:22
Lepo, eno tistih raziskovanj, ki jih brez pridržka lahko označimo kot 'par excellence'.
(+7)všeč
j.16. 09. 2024 19:05:48
Palčica, najlepša hvala! Ampak mislim, da “par excellence” pripada predvsem tistim, ki so pred kdo ve koliko leti ali morda stoletji te prehode našli, jih med seboj logično povezali in z velikim trudom nadelali in vzdrževali poti. Nam pa zapustili enkratno dediščino, ki pred našimi očmi nažalost počasi izginja.

Srečno na tvojih poteh!
(+3)všeč
zokipoki17. 09. 2024 08:08:34
Točno tako kot si napisal j.! To je res enkratna dediščina!
(+3)všeč
Stran:123
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej registrirati.
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Pogoji uporabe, Zasebnost in piškotki