Tako kot se ne bi nikoli odpovedala samohodstvu, se tudi ne bi nikoli navadila v gore hoditi v velikih skupinah. Kdaj pa kdaj že prija kakšna manjša družba, še posebno če se s sopotniki kolikor toliko ujameš, ker navdušenje, zadovoljstvo in srečo, ki se doživlja v gorah, je občasno lepo tudi deliti
. Včasih je koga enostavno treba peljati tja, ker je tam tako nebeško lepo.
Kar se varnosti tiče je pol narejenega že pred turo; načrt in priprava, vreme, izbira ture, realna ocena psihofizične sposobnosti, primerna oprema, ustrezen način obveščanja domačih. Če je ob poti koča, povem kam in po kateri poti grem, kateri je moj avto, če je parkiran pred kočo, pustim listek v avtu z informacijo kam sem šla in po kateri poti, če na izhodišču ni koče, itd. Druga polovica pa je seveda pot, kjer se ne da vsega predvideti. Pot pa je kakor življenje; znanje in izkušnje nas delata modre in več kot je obojega, lažje se znajdemo. Če dodam še kanček poguma, nekoliko vedoželjnosti, malček strasti in veliko mero ljubezni do gora in narave, bomo po stezah in sledeh nedvomno dolgo in srečno hodili. Pa srečno na potkah in tudi tam kjer jih sploh ni.