Zadnje leto hodim solo v gore za to leto sem si izbiral večinoma lovske, neoznačene poti, brezpotja in tudi markirane, kjer se včasih začne vzpon. Leta 2011/12 kar nekaj vzponov opravil v družbi še preostalih, ki radi zahajajo v gore a večinoma smo hodili označene zahtevne poti. Pri solo vzponih/sestopih sem pozoren na marsikaj, vsekakor je cilj tam kot start, priprave se začnejo že doma a ne v tolikšni meri, ker potemtakem poti nebi bile več zanimive. Če nekam grem ne rinem po nepotrebnem v problem, dokler se še da slediti komaj vidni potki in iskanje prehodov napredujem, ko vidim, da bi znal biti povratek prezahteven se zadovoljim do tiste točke dokler je šlo, tam si potem vzamem čas za počitek in srečen sem, da sem se tako odločil, bolj cenim to, kot napredovanje v problem, vrh bo že počakal. Najbolj me je nekak navdušil vzpon na Vrh Krnice (Loška stena) a vsak vzpon dosedaj mi je bil všečen. Bolj ko sem hodil po zahtevnih poteh, v večini so bile vse sem se včasih zamislil nad tem, kaj če gre kdaj kaj narobe in postal sem še bolj pozoren na samega sebe/teren/vreme/čas povratka (možnost padajočih skalc, strme trave, mokre trave, utrujenost, kolk ur sem spal, čas vožnje, ki posledično me utrudi, razpoloženje, moč, trenutno zdravstveno stanje, trenutno vreme, spremljanje kaj se kje kaj dogaja itd). Pozoren sem bil tudi na svojo kondicijo, moč, včasih ko sem se vračal čez Vršič sem se vprašal, kaj če bi skočil še na Malo MOjstrovko po plezalni ali Prisank vsekakor sem o tem premišljeval in prišel do zaključka, vožnja nazaj domov je še dolga, utrujenost bo še sledila in odločitev je bila več kot jasna, da si izberem samo eno vzpon. Tud skok po Hanzovi na Malo Mojstrovko sredi turistične sezone bi mi lahko predstavljal resen problem že po enem vzponu, pohodniki, ki bi bili nad mano ali se vračal po Hanzovi ni vrag, da kdo nebi sprožil kakšno pošiljko šodra. Šel sem že po Hanzovi a bil ob sončnem vzhodu, tako sem se nekak izognil, da kaj ne prileti dol od nekoga, ki je malo manj previden. Kadar je bila sezona na višku sem se umaknil na brezpotje in si tam izboril samoto, mir včasih ga je bilo v izobilju in skoraj da malo pogrešal vsaj koga. Jesen je tu, sledi ji zima in ponovno bodo na sporedu zimski vzponi, letni teren mi je poznan, grape kjer bi se šlo pozimi prav tako a odločitev je tu padla, da samo v primernih snežnih razmerah kam višje. V preteklosti nekak nisem zbral poguma, volje in dodatnega denarja za udeležbo kakšnega tečaja a upam in previden bom še naprej...a kaj ko kljub previdnosti, znanju, opremi narava ne opozarja, samo udari sploh pa pozimi, zato tu največ namenim pozornosti.