Sam-a v hribe

Kakšno pa je vaše mnenje glede hoje SAM v hribe?

Jaz po večini hodim sam. Razlogov je več: ali ni prave družbe,paše mi, da sam odločam kam, kdaj in kako bom šel. Sem član velikega PD, pa letos ni bilo pravih tur za mene. Glavni "nasprotnik" mojega samohodstva je žena - njo to resnično skrbi, zlasti po moji lanski poškodbi (bil sem sam in sem se kar dobro znašel) pod Prisojnikom. Če na celotni turi nikogar ne srečam mi je malo tesno, sicer pa hodim po obljudenih poteh. Moj moto je, da ima vsakdo usodo določeno - ali da se ponesrečiš v hribih ali pa padeš s kavča.

Sem tega mnenja, da se v visokogorje definitivno ne odpraviš sam.Zakaj?Predvsem zaradi možnosti nastanka kakšne poškodbe ali celo padca.Pa še fajn je, če imaš dobro družbo s seboj. No, vsak se sam odloča kako in kaj. Tistim, ki pač paše it sam v hribe, naj gre.Tak je pač moj mnenje.

jaz se z Janezom čist strinjam in enako hodim sam v hribe letos bil kar priden če pogledam nazaj kaj sem vse letos osvojil in kako luštno je blo pa čeravno sam,imam svoj tempo hoje tako da se ne preobremenjujem kr nisem na tekmovanju in že doma vse preštudirano kam bom šel kolko časa bo vse skupaj trajalo...ker je pa res koga resnega težko dobit za zraven,pa še odgovoren si za tistega ki hodi s tabo

Delno se strinjam s tabo Janez... Ampak predvsem to ni pametno res zaradi možnosti poškodb, kot pa vemo, da če si sam moraš imeti presneto srečo da jo dobro odneseš.
Je pa res, da se redko najde prava družba, katere tempo vsem ugaja.

Enako, sam hodim v hribe. Med drugim ker ni prave družbe (saj veste; ni časa, ni kondicije, itd.) in mi tudi paše biti malo sam. Lahko si sam diktiram tempo in plane. Plus tega da mi ni treba gledat in pazit na soudeleženca.

Glede varnosti je pa nekako tako; če kam odletim, mi bo družba s katero bom hodil lahko edino pomahala ali pa me pometla v vrečko . Drugače imam pa na dosegu roke vedno telefon, tako da če zagusti lahko pokličem sam. V varnosti nekako ne vidim razlike če hodim sam ali v družbi.

Seveda pa preden grem sporočim kakšnemu kolegu ali domačim točno kam se odpravljam in po katerih poti in približno kdaj se bom javil.

Smo že trije, greš kamorkoli, kadarkoli ali je to ob treh zjutraj ali dveh popoldne. Tudi nočem biti nobenemu v breme ali on meni. Ni mi všeč preganjanje ali čakanje, ravno ko si v elementu. Paše enourno posedanje na skali, ali adrenalinsko plezanje po nezavarovani steni, ko napr. tvoj sopotnik nebi hotel ali upal. Res da je v dvoje lepše, ampak je v ˝solo˝ lahko še lepše če si tako narediš..Ko pa me kdo vpraša ˝Ja skom si pa šel?˝ prav hitro zamenjam temo, ker je bilo za letos že dovolj pridig z naslovom ˝A veš kaj vse se ti lahko zgodi˝ Lp

Še ena ki sama hodi. Me nikoli ni motilo,... moti me če se kakšni čudni tipi ponavadi 2 skupaj ob poti obregnejo vame 'a vi pa kar sami'? Očitno oni še rabijo nekoga za roko držat, eni smo pa že samostojni. :-)

Jaz pa mislim takole: mi trije smo najboljši par. Če sva dva, gre včasih prepočasi, če smo trije pa je več medsebojne vzpodbude in gre vse skupaj hitreje pa še več si imamo za povedat.

Uživam pa tudi, če grem sam. Prepričan sem sicer, da je bolj varno, če nisi sam. Nekam padeš, ni treba, da je zelo hudo, nihče te ni videl in potem te najdejo čez nekaj tednov.

jaz hodim sam, bolj pazim, bolj uživam, spoštovanje gora je večje, doživetje je popolno. glede poškodb je pa tako, moraš imeti srečo, še prej pa pamet, da ne greš tam. kjer nisi siguren.

Nikoli ne hodim sama, vendar imam redko človeško družbo. Meni je moja psička zadosti in ker jo imam tako ali tako ne hodim po zahtevnih poteh. Ona me varuje pred mojo trmo in adrenalinskimi podvigi, če bi me pa stalno skrbelo da se bom spotaknila pa tudi do trgovine ne bi šla..

Verjamem pa, da je na zahtevnih poteh popolnoma drugače.

janez z usodo je tako:, -da je,.. usoda (srečna) tudi takrat, ko se ne ponesrečiš itd. Torej, o tem konec koncev ni potrebno filozofirat, saj je >usoda< po svojem bistvu čisto vse, ali pa - bolje - ... - nič.
Verjetno je koristneje, da v gorah nisi sam, posebej v primeru, ko se nekaj resnega zgodi. A kaj moremo, če vendar tisti, ki ima(mo)jo željo in možnosti hoditi malo več, največkrat nimajo možnosti hoditi v dvoje ali troje.. Potem gre človek pač sam. Sčasoma pa obenem ta človek, ko se zgodi da odide nekam v skupini, lahko (ali celo največkrat) spoznava, da so samotni pohodi zaradi neštetih razlogov lahko, ali celo v resnici - kvalitetnejši, razburljivejši itd.
Sam si navadno bolj previden (naj bi bil) in bolj premišljen, kar pomeni, da se takrat na osnovi izkušenj človek lahko tudi mnogo več nauči.

Samotnih pohodov pa ne glede na njih prednosti, v splošnem ne spodbujam. Če je le možno, bolj zahtevnih poti ne obiskujmo sami!

Na kratko, meni najbolj ustreza 2-5 približno enako potrpežljivih sopotnikov, a bolj proti spodnjemu koncu z naraščajočo težavnostjo in krušljivostjo. Sam se splača biti, če raziskuješ sebe ali pa mobilno naravo (ampak takrat je dobro, da si sam na širšem območju). Včasih ne gre drugače, ampak je škoda.

Glede samohodstva mislim, da varnost v gorah ni nič bolj ogrožena kot potepanje v skupinah.Če človek pozna pot, se zna gibati v gorah, zna oceniti do kje še lahko pleza in se po isti poti tudi zna vrniti, tudi takšna oblika gorništva še gvera.Zato je vzpon samohodca toliko bolj pazljiv, kjer se z vsemi čutili približaš skali ni naravi okoli sebe.Res je, da je prva pomoč in oskrba v primeru nesreče v gorah zlata vredna od sogornika, prijatelja in je nudena že takoj neposredno na mestu nezgode.Za začetnike je seveda bolje delati ture po dva trije v kompaniji, ker takrat vsak nekaj doprinese k turi.Eden za navigacijo in poznavanjem poti, drugi bolje pleza in opominja na težje predele poti, tretji pa razdeli turo na etape in govori dobre vice ter dela dobro vzdušje.Seveda ledeniških tur in zimskih težjih pohodov posameznik varno ne more realizirati, še posebej ne v trdni zimi, kjer pretijo plazovi.S kom v gore pa je odvisno od posameznikovega odnosa do gora, poznavanja in načina hoje po gorah, zaznavanja narave na poteh, miru in včasih le hoje, zaupanja in nesebične pomoči, skupnega cilja, poti oz. gore.Dodal bi še zadnji stavek @linx-a, da sami doživimo več s ture z vtisi in spomini z narave gora.

Grem izredno rada sama, rada pa tudi v dvoje, kar je več, je zame že preveč. Mi je bilo pa zanimivo poslušati pripombe, ko sem šla s Skute preko Dolgega hrbta sama na Grintovec. Praktično vsi so me vprašali, kaj počenjam sama v hribih Nihče tega ni vprašal planinca moškega spola oziroma največkrat so me vprašali planinci, ki so ravno tako hodili sami. Zanimiva mi je bila pa še pripomba planinke na vrhu Skute, češ, kje imam partnerja in sem rekla, da je ostal doma. Dobila sem čisto pravo predavanje na temo medsebojnih odnosov, da se to ne bo dobro končalo, ker tako se začne... Malce mi je dvignilo pokrovko, ma ne dosti, ker se ne pustim vreči iz tira.
Ko sem sama, se ravnam po sebi, ko rabim čvekalno družbo, grem s sestro. Drugače pa večinoma s partnerjem.
Sobota bo pa spet samo moja, če bo vreme, seveda, drugače pa malce nižje...

Zanimivo branje zato bom še jaz nekaj dodal.V dolini pač človeku včasih prekipi od vsega "trušča" delovnega in včasih tudi družinskega in kaj je boljše,kakor solo tura na goro v samoto, si malo pomiriti glavo,se naužiti vseh gorskih lepot, se pogovoriti sam s seboj in resnično uživati v hoji,kjer te nihče ne "priganja" kakor želja po veselju,ki te čaka vrh gore.

Tudi jaz jo rada mahnem sama v hribe. Me pa motijo opazke raznih razigranih planincev: O, a vi pa kar sama? Se sliši tko, kot, da je nekaj fajn narobe, če gre ženska sama v hrib.

Sam hodim v hribe, kjer si plane delam sproti, ustrezen tempo, več vrhov, zelo zahtevne poti.lp

V hribe z nezahtevnimi potmi zahajam največkrat sam, v Alpe in KSA pa vsaj v dveh in ne vem, zakaj bi ravno vsako turo moral biti v družbi. Saj v trgovino greš tudi sam/-a, mar ne, pa čeprav ti že na vhodu lahko korc pade na bučo??
Z opazkami planincev pa je tako. Zdi se mi pravzaprav skoraj žalostno, da se mimoidoča nimata drugega pogovarjati kot o tebi.

, prav imaš, pri vseh teh lepotah v gorah!