Danes (4. 8.) gledal sončni vzhod s Škrlatice, čudovito.
Avtobus me je pustil 19:15 v Mojstrani, 21:15 sem bil v Vratih, sledil je še ovinek v smeri Luknje za vodo. Ob 22:00 štart proti Škrlatici. Hotel sem biti na vrhu okrog 4:00, da bi videl celo zgodbo od popolne teme do prvega pogleda na sonce, prvi znaki svetlobe se pa pokažejo okrog 4:15. Kaj precej pred 4:00 pa nisem hotel biti gor, saj kaj hitro postane neverjetno mrzlo, ko se nehaš premikati.
Tako sem štartal, ob polnoči sem bil pri bivaku, kar 1 uro hitreje od oznake na tabli. Vedel sem, da je treba močno znižati tempo, čakati 3 ure na vrhu bi bilo izjemno težko. Tako sem v drugi polovici poti naredil 3 10-minutne počitke (po tem obdobju sedenja v miru mraz že začne rezat v noge in roke). Tam pri melišču pod steno sem se še zaustavil za 15 minut, ker sem iskal primerno pot. Na koncu sem se odločil, da grem vodoravno po melišču, do stene sem prišel kakih 20 m pod markacijo, ki sem jo hitro našel. Na vrh sem prišel ob 3:40. Še vedno tema, pri ugasnjeni lučki se lepo vidi obris Triglava, to je pa tudi vse, kar se tiče gora. Sicer pa fantastičen pogled na zvezde, nebo je bilo jasno. Videli so se seveda tudi okoliški kraji v dolini, ki svetijo celo noč. Sem pa kaj hitro opazil, da nisem bil sam tako visoko, lučka je svetila s Triglava, pa tudi z Dolkove špice.
Potem se je začelo, od daleč prvi znaki svetlobe, malo zatem se je pokazal vrh Grintovca in počasi se je v naslednjih minutah z rdečkastim ozadjem še oddaljenega sonca odkrival tisti del Kamniških Alp od zgoraj dol. Kmalu se je izrisala Kočna, kasneje pa še Kalški greben. Triglav kmalu ni bil več le obris, prikazal se je ledenik, zatem pa še Kredarica. Prikazala sta se tudi Razor in Prisojnik. Tako se je do 5:00 kar dobro videlo vse okoliške gore, obzorje je bilo že kar močno svetlo, vrh neba pe še zelo temno moder, skoraj črn, zvezd ni bilo več. Počakati je bilo treba še na zadnje dejanje. Ob 5:40 se je pojavila sprva rdeča krogla, ki je hitro želela obsijati slovenske gore.
Naredil se je nov dan, jaz pa sem se odpravil preko Kriških podov v Trento do avtobusa, ki je peljal nazaj na Gorenjsko. Prvič zaspal že pred Vršičem.