Letošnji jesenski dopust mal drugače
. Gore zamenjam za hribčke, doline in večinoma znane gorske poti za meni popolnoma neznane po naši lepi deželi. Odločim se hitro in po dveh dneh sem že na začetku poti. Sam in precej nepripravljen
. Zjutraj še v trdni temi stojim na mejnem prehodu Bregana malo pred Zagrebom. "Kam pa kam", me vpraša mlada policajka, ko jo poprosim za žig. "Jaa … v Trst grem. Peš do Ljubljane in naprej do morja"
. V njenih očeh se zrcali dvom o moji prisebnosti, a mi vseeno želi dobro pot
. Jaz ne dvomim. Niz dogodkov me je poslal na to pot in za dvom ni prostora. Čez 300 km v enem zalogaju in več kot 6000 prehojenih višinskih metrov v 11 dneh hoje. Slediš rumenim puščicam in školjkam. Ko jih zmanjka zaupaš intuiciji. Makadam, asfalt, gozdne potke, brezpotje. Ješ in spiš kakor nanese. Iz dneva v dan. Izkušnja, ki očisti telo in duha
. Čudovita pokrajina in ljudje. Ko 11 dan zagledam Trst, imam več energije kot na začetku. In prvič sem v Trstu. Ampak nikoli, res nikoli si nisem mislil, da bom vanj prikorakal peš
. Kogar zanima kaj več o Slovenski Jakobovi poti naj mi piše na ZS ali
gasperin.emil@gmail.com. Pa korajžno na pot
.