Slovenske planine v vseh letnih časih

Včeraj pa na prelep sončen dan na planino Jezerce pod Krvavcem. Planina Jezerce je najnižje ležeča planina krvavškega območja in dostopna po asfaltni cesti iz Cerkelj na Gorenjskem. Predn se pripeljemo do gondolske žičnice, ki nas pripelje na smučišče Krvavec v vasi Grad zavijemo levo po lepi široki asfaltni cesti proti vasi Šenturška gora. Po nekako dveh kolimetriv pa zavijemo levo na Stiško vas in v vas Ambrož pod Krvavcem in še naprej po lepi asfaltni cesti do velikega parkirišča na planino Jezerce. Od tu naprej je rampa in plačljiv makadam na Kriško planino in v kopnih razmerah do hotela pod televizijskim stolpom.

Planina je pašna. Njeni pašniki so ograjeni in se raztezajo vse do vrha Kržišča.Na sami planini je več počitniških hišic in kakor je videti še dva stara stana. Nekaj hišic je že skritih v gozdu na spodnjem delu planine.

Danes pa na potepanje po Veliki planini. V območju Velike planine je več pašnih še živih planin. Prav na vseh se poleti pase živina.Najobsežnejša je seveda Velika planina, potem pa Mala planina in Gojška planina.Tu imamo še planino Marjanine njeve in planino Kisovec. V tem območju je še planina Dol, Konjščica in Rzenik.Danes sem obiskal prve tri. Avto je ostal na Kranjskem Raku, kjer je na križišču gostinjski lokal.Nato pa za gostiščem na levo po makadamu, vendar samo do oznak za Gojško in ostale dve planine. Ko pridemo ven iz gozda pridemo na tako imenovano Rakove Ravni, kjer je veliko parkirišče. Levo od parkirišča pa nas pot povede na Gojško planino.Večji del stanov je na naši desni strani po pobočju.Na tej planini prvič vidimo značilno arhitekturo stanov , ki so tako značilni za celotno območje Velike planine.

Za Gojško planino pa bo blagem hribčku pridemo na Malo planino.Na tej planini domujejo kar trije domovi-Jarški , Domžalski in Črnuški. Ustavili smo se v Domžalskem in pojedli odlično čemaževo enolončnico in okusen štrudelj-zelo pohvalno.

Najobsežnejša je seveda Velika planina in je nekako razdeljena po posameznih območjih. Lahko bi rekli, da ima Velika planina ulice. Ogledali smo si samo predel okrog kapelice in stana -muzej.Vsi stani na Veliki planini so bili med II.sv. vojno požgani razen dveh, ki se niso hoteli vžgati.Torej so vse zgradbe zgrajene po njej. Dovoljeno je bilo graditi samo ta tip stanov.Na novo je bila zgrajena tudi lesena kapela Marije Snežne, ki je doživela med vojno enako usodo kot celotna planina.Na planini so zgradili in uredili stan muzej-Preskarjevo bajto, ki je poleti odprt in predstavlja čas in razmere v katerih so nekoč tu na planini živeli in pasli pastirji.Stani so bili včasih ograjeni samo s kamnito ograjo, danes so ograje okoli stanov lesene.Poleti si bom to planino ogledl v celoti.

Danes sem pri povratku s Kališča oziroma z Doma na Kališču pregledal še planino Kališče ali spodnje Kališče kot ga tudi imenujejo.Tu se nahajajo samo trije objekti in celo cvonček želja. Je tudi pomnik NOB.

Danes pa predstavljam Potoško planino. Je samo pol ure oddaljena od Valvazorjevega doma in pot je označena. Jaz sem sicer šel od Koroške Bele, kar je od tu dve ure hoda. Pot je od Koroške Bele slabo ali nič označena-ne priporočam.

Naslednja planina, ki sem jo danes obiskal je bila Žirovska planina. Je samo kakih dvajset minut oddaljena od Valvaserjevega doma. Tu stoji čisto nov hlev-še nedokončan in koča na Žirovski planini.

Naslednja pa je bila Zabreška planina, ki je od Valvazerjeva doma oodaljena nekako od dvajset do pol ure. Gre se prek Žirovske planine ali pa pod njo.Tu vas dočaka prijetna koča. Oskrbnik z ženo je tu in vam prijazno postreže. Koča je velika in ima za posedet zunaj in pod streho. Zelo priporočam!Obiska je imela veliko.

Včeraj pa na planino Za Liscem.Štarta se lahko že v sami Bohinjski Bistrici. Bližje nam je če se zapeljemo skozi vasico Ravne, ki je nekako na robu smučišča Kobla in parkiramo v bližini bivšega Mencigerjevega doma, ki je že precej let v privatni lasti.Tukaj se s dobre gozdne ali gorske makadamaske ceste že po nekaj desetih metrih na levo odcepi označena označena pot za na Črno prst.Trenutno tam vidim samo oznako na skali , ki nas usmerja na potko. Pred odcepom pa je obvestilo , da je pot zaprta zaradi plazu. Rekel sem si, da grem pogledat kakšno je stanje. V primeru, da ne bo šlo se pa vrnem. Nisem pa iz obvestila razbral za kakšen plaz gre. Že kmalu pa sem naletel na zemeljski plaz, ki je pred vodnim zajetjem dobesedno odnesel več kot trideset metrov potke.Je pa narejen uhojen ovinek, ki se nevarnemu mestu izogne. Naprej pa je gozdna potka lepa.Nato pridemo na zgornjo gozdno pot, ki pa ni prevozna.Je ša polna snega in skal. So pa ob cesti opozorila glede snežnih plazov.Po cesti hodimo nekako en kolimeter nato se usmerimo na lažjo označeno pot , ki poteka. po gozdu do planine Za Liscem.Snega je veliko. Je čisto spomladnski, še trden,udreza se le poredko.Zjutraj utedne biti pomrzneno, zato so potrebne dereze.Je pa stezica slabo sledljiva.Sledi so zaradi umazanosti snegain odjuge zabrisane.Treba se je držati bolj sredinske smeri, če ne vidimo več oznak. Če bi šli preceč desno bi nekako zgrešili planino in prišli preveč pod Lisec. Če pa bi šli preveč desno pa bi ravno tako zgrešili kočo. Naj povem, da pa sem nazaj grede zlahka sledil oznakam na drevesih in skalah, samo dvakrat je bilo treba plezati čez podrto drevje.Na planini je Orožnova koča, ki je v poletni sezoni stalno odprta. Gre za najstarejšo plansko kočo v Sloveniji , ki pa je bila v neznanih okoliščinah med II. sv. vojno požgana in je bila kao leto nazaj -na vem katerega leta zgrajena na novo. Oskrbuje jo PD Bohinjska Bistrica.Pod kočo je še edini pastirski stan na planini.Pašno območje ni veliko, je pa ograjeno.Za kočo na levi strani se nadaljuje pot proti Črni prsti. Prav kmalu pa se začne ob poti tudi botanična pot . Ob potki so razvrščene table z napisi gorskih rož, ki rastejo ob potki. Vsako spomlad jih na novo postavijo, kje pač rože rastejo, jeseni pa jih poberejo.Črna prst je prav znana po redkih gorskih rožah-srebrna krvomočnica, alpska možina.Sedaj je še zima tam gori in bo treba za prve rože še mesec dni počakati.

Nehote sem včeraj našel meni neznano starodavno planino in verjetno še mnogim -planino Stare Stale. Ne vem če se stale piše z veliko.Imel sem seveda večje cilje-priti na Korošico pod Ojstrico.Na Korošico sem že večkrat šel od Kamniške Bistrice prek Presedljaja. Na Šraj pesek pa mi še ni uspelo in iz Robanevega kota-izredno lepa varovana pot-priporočam.Ker od Podvolovljeka dostopov še ne poznam ,sem nehote šel od izhodišča Za Loncem.Sedaj vem zakaj se reče tako. Pred izhodiščem je samo pet minut od dobre makadamske ceste velika kamnita kotanja v kateri se nabira voda. Stara pripovedka pove, da se je kamnita skodela skotalila velikanu s planine Stare Stale v dolino.Pot do čudovite planine, skrite očem vodi sprva po gozdu ob potočku, ki ga enkrat vidiš in v hipu spet presahne. Drugače pa je polno izvičkov , ki pritekajo v Lučko Belo-v ta ledeniški kotiček od zgoraj in tvorijo lepe slapiče, majhne brzice in ljubke tolmunčke in koriteca.Pot je do planine precej strma. od izhodišča hodimo do planine približno dve ure. Pred ravnico za katero se nahaja planina sem dočakal zimo. Ta čes je tukaj še veliko snega. Je južen, se ne predira, ker je podlaga pomrznena in hoja po njem ne povzroča težav.Zgodaj zjutraj pa bi utegnili rabiti dereze. Za ravnico se je pa v polkrog okoliških rušnatoskalnih manjših vrhov ujela čudovita ravna dolinica velika za dva recimo nogometna igrišča-prastara planina -Stare Stale. Tu domuje tudi presihajoče jezero, ki ga napaja potoček, ki se v čudovitem dvojnem slapu-eden za drugim izpod snega izliva v tolmun spodaj. Nato pa voda čudežno nekako izgine pod snegom. Slap je bil močno vodnat-vode pa spodaj nikjer. Če tu še kaj pasejo ne vem-je zelo odročno.Prehoda naprej na Korošico nisem zazanal, zato sem prehodil vso planino in užival.

Dobro jutro!
Brane pravilno si zapisal Stare Stale. Oboje je z veliko začetnico. Na planini seveda poleti tudi srečamo živino, kakor povsod v smeri Korošice in Podvežaka. Živino pripeljejo po cesti Podvolovljek- Podvežak. Malo nad planino je Vodotočno jezero, ki je tudi eden izmed lepih kotičkov KSA.
Lep pozdrav!

Danes dopoldne sem pa prehodil skoraj vso Kriško planino pod Krvavcem. To je pravzaprav najbolj obljudena planina krvavškega območja. Ponuja nam vse letne čase tako rekoč vse. Pozimi alpsko smučanje, tek na smučeh in vožnjo z motornimi sanmi. Poleti je prelepa pašna planina s prelepimi pašnimi površinami, ki so ograjene, da nebi živina zašla preveč na sam krvavški pašni del in v gozd, pa na Kržišče, ki je nekako pašni del planine Jezerce.Je tudi izredno turistično razvita, ker ima poleg bivšega takoimenovanega apartmajskega hotela, katere apartmaje so podjetja v glavnem prodala zasebnikom. V njem pa še vedno tudi lokalček in poleg postaja sedežnice s Krvavca.Na nasprotni strani pa vidimo sklop štirih obsežnih stavb . Prvo od spodaj je Turistična kmetija Viženčar-gospodarji so z Ambroža, nato sledijo apartmaji katerih lastnika ne poznam, sledijo pa prijetni apartmaji Škrjanc -lastniki so s Stiške vasi in kot na vrhu prelepa planšarija Pr. Florjan-tudi na vrhu Ambroža pri cerkvici imajo veliko gosstišče bi se lahko reklo. Pri obeh se dobro je domačo hrano-zelo priporočam in lahko tudi prespi.Odprto imata celo kopno sezono,pozimo v času smučarske sezone in vmes med vikendi zagotovo.Povsod ste prijazno postreženi.Pred temi objekti je na sredi pašnika bivši objekt pašne skupnosti, ki pa je bil večinoma prodan zasebnikom. V smeri priti Krvavcu so številni prelepi zasebni počitniški objekti.Na samo planino pride po makadamski cesti in po gorski potki , ki poteka nad makadamsko cesto od planine Jezerce. Do planine se torej lahko pripeljemo po cesti-treba je plačati cestnino-mislim, da pet evrov.Ne smemo zaviti pri čistilni napravi na desno, ker je parkirišče pod apartmaji namenjeno lastnikom leteh. Peljemo se po lepi makadamski cesti naprj in potem pri smerokazih za gostišča zavijemo desno in nato pač nato zavijemo k gostišču ali apartmajem kamor smo pač namenjeni. Na sam Krvavec k hotelu in kapelici pa vodi prijetna potka nad objekti in nas pripelje točno tja. Pašno območje planine pa se razprostira na desni vzhodi strani objektov in je precej prostrano.Je zagrajeno, tako , da živina ne zaide na pašno območje Kržišča, ki ga nekako koristi planina Jezerce in seveda , d ane zaide v gozd, kje poteka pot na planino Koren naprej na planino Košutno.Na koncu planine že za mrežo je točka zime-tu se pozimi vozi z motornimi sanmi proti Kržišču.Do sem pripelje tudi pot s Kamniškega vrha in iz Kamniške Bistrice.

Pomlad gre že k koncu in začeli bomo spet delati ture malo višje. Minuli torek sva šla s kolegom na Vošco.Malo sva se lovila v Mojstrani kam zaviti , da bova prišla v gorsko vasico Srednji Vrh, Bilo pa je zelo enostavno. Takoj za vhodom v Martuljek je odcep na isti strani za Srednji vrh-je tabla in se prek mostička zapeljemo po precej ozki in strmi asfaltni cesti na parkirišče v vas.Parkirišče je celo začrtano.Tu pustimo vozilo in se peš odpravimo v smeri Vošče na desno po asfaltu mimo kapelice in mimo lepo ohranjene kmetije, mimo opuščene karavle.Zatem pa se nadaljuje makadam do ekološke kmetije Jurež.Imajo celo ovce. Od kmetije pa po pašnikih v gozd , kjer nas kar strma pot povede do njihove prijetne planine-Jureževe planine. Planina deluje kot ogromna jasa sredist gozda.rae je ograjena, nameščene so celo stare kadi za napajanje živine.Žal sem jo premalo poslikal.

Zadnji dan maja pa na Struško in prva planina na poti je Pusti vrh.To je prva planina v podnožju grebena Struške-na višini 1296m. Je podolgovata-poleti pasejo. Ima mlako za napajanje živine, ki je celo zaškarpirana.Na planini je tudi lovska opazovalnica. Na planini je planšarski objek s pomožnim objektom. Gor vodi lepa široka makadamska cesta od Doma Pristava .

Druga planina danes pa je Svečica ali Belska planina-1703m. naj bi veljala za najvišjo ležečo slovensko še živo planino. To pomeni, da se tu pase živina. Je kar štiristo metrov višje ležeča kot njena spodnja soseda.Na njo vodi lepa gorska cesta, ki se za planino Pusti vrh kmalu odcepi na desno in nas po polurni hoji od odcepa že privede na lepo planino, ki pa ima čisto gorski značaj. Tu tako lepih pašnikov ni. Tu je prelepa planšarija odprtega tipa, kjer poleti prijazno postražejo. Planšarija je videti nova-lepo grajena-polek je nek star. Okolica planšarije nudi veliko prostora za počitek-veliko naravnih stolov in miz.Nasploh je tako vzornih planšarij po naših hribih malo. Za živino imajo napajalna korita. Lovijo deževnico.Tu mi je bilo zelo všeč. Če se pripeljemo nekako do odcepa ceste je ta planina res blizu.

Včeraj pa na turo na Košutico in na tej poti gremo preko čudovite planine Korošice. Sem pridemo po spodnji poti po gorski cesti, ki v zgornjem delu postane kolovoz-primerna pot za traktor za oskrbovanje planšarije , ki je na tej pašni planini.Zgornja pot- takoimenovana graničarska ali lovska je veliko prijetnejša za hojo.Sprva teče v okljukah po gozdu. Vmes sta dva razgledišča. S teh razgledišč je prelep razgled na greben Begunjščice.Kmalu pridemo do les, ki nam odprejo prve pašnike pod Zajmenovimi Pečmi. Tu je celo izvirček z lesenim koritom za napajanje živine.Do sem pride živina s planine. Vmes je malo prepaden teren, ki pa je lepo varovan z ograjami, da nebi živina kam padla.Potka nas lepo povede prek grapice , ki jo zgoraj in spodaj obrašča gozd in že se nam svet odpre proti planini.Pašna planina je precej obširna in se potegne tudi gor proti sedlu, kjer je tudi napajalno korito. Planina ima veliko planšarijo, ki je v pašni sezoni odprtega tipa . Dobimo domačo hrano in marsikaj za okrepčevat.Zraven glavne stavbe je tudi hlev za živino. Okoli planšarije je veliko prostora za posedet.Od tu vodijo dve poti na hišno goro Košutico in na sedlo in od sedla vodi ferata na glavni vrh grebena Košute-Veliki vrh.

Včeraj sem spet šel prek planine Konnščice. Sedaj v pozni pomladi je prelepa. Živina je že na paši. Iz dimnika v planšariji se kadi. Že sem nazaj grede lahko šel na pir in na klepet in jim poročal kako je proti Vodnikovem domu.

S Studorskega prevala se lepo vidi opuščena planina Zgornja Gruntovnica. Do nje vodi pot s planine Tosc, ki je ravno tako opuščena.Mislil se iti do nje pa sem šele po planini Tosc ugotovil, da drugače ne prideš do nje kakor, da se spustiš po bregu čez pašnik in najdeš potko za dol, ki je s Studorskega prevala dobro vidna. Pa drugič.

Ko gremo po poti na Vodnikov dom je pot skoraj po ravnini speljana v bistvu zgoraj nad pašnikom opuščene planine Tosc. Spodaj pot potjo so še danes vidne ruševine objektov. Tu se pasejo samo še ovce, ki jih vidim vsako leto. Letos jih tu nisem videl. Poleti pa vsakič naletim nanje.

Napej sem šel na Malo polje , ki sega ne tretira kot planino, temveč ko visokogorsko močvirje. Po njem teče ta čas precej vodnat bister potoček, ki ima galvni izvir malo pod Vodnikovim domom desno, napaja ga pa tudi izvir pri Vodnikovem domu, ki trenutno tudi v močnem toku teče po bregu in se priključi glanemu potočku. Potoček se nekako pomika sem ter tja po dolinici,da končno ne ponikne na koncu dolinice in pride ven v Vojah kot reka Mostnica, ki na koncu Voj tvori znamenita korita.Prek prevala na koncu Malega polja je izginjajoče jezero, ki se prek poletja posuši. Trenutno je polno vod in se napaja iz izvirčka poleg. Poleti ta izvirček presahne. Naprej se gre na skoraj opuščeno planino POd MIšelj vrhom. Do tja od jezera ni daleč. Tu začutiš tok zgodovine. Planina ni več pašna.Na vem kdaj so tu zadnjič pasli. Da bi sem zašla živina iz planine Velo polje je malo verjetno. To je majhna planina nekako locirana pod goro. Imela je kar veliko štalo z bivalnim delom,žal so samo še ruševine in par značilnih bohinjskih stanov. Nekako je stan stal na brunih. Spodja je bil odprt prostor za živino, zgoraj pe je bil preprost zaprta enoprostorska izba za pastirja in njegove potrebščine za življenje na planini. Razen enega stana, ki ga obnavljajo ostali razpadajo-škoda.