V soboto parkiram malo pod tretjo serpentino ceste na Vršič in se odpravim v Krnico in naprej proti Špiku. Pot po kratkem sprehodu skozi gozd prvič preči Suho Pišnico in potem še kar nekajkrat. Za zadnjim takim prečenjem je pot očitno malo načel plaz, malo se je treba zaradi tega povleči po skali pa nič hujšega. Od tu do koče mora biti pri spustu po tej poti še najbolj zoprno kar si zapomnim za drugič če bi me slučajno še zaneslo na Špik, ker se po Kačjem grabnu niti pod razno ne mislim več vračati.
Pot potem doseže melišče katerega preči in se začne zopet vzpenjati. Od tu naprej je morda pot malo duhamorna, hodiš in se vzpenjaš in čakaš kdaj boš dosegel vršnje zajle, torej zanimivejši del, ki bo tudi že bliže cilju.
Do nekje tam kjer se pot obrne proti Lipnici sem bil sam, nato pa se je kar naenkrat začel promet: prehitijo me trije Avstrijci, srečeval pa sem tudi že ljudi, ki so sestopali. To je trajalo kake pol ure, no potem se malo usedem in prigriznem kar mi da moči da nadaljujem. In po še kake pol ure sem že pri zajlah. Ker sem bil spet sam sem lahko mirno, brez zvedavih pogledov in bogvedi kakšnih misli, s pomočjo samovarovanja prosto plezal. Začetek je kar malo hud(bi kar že bila ornk dvojka ne?) potem ko zajla naredi ovinek je pa lažje. Na vrh Lipnice me pravzaprav zanese iz markirane poti in ker ne najdem markacij naprej, se vrnem. Potem je še tisto malo zoprno prečenje in kmalu sem že pri napisu, ki označuje spust po Kačjem grabnu. Od tam je še nekaj lažje plezačine proti vrhu.
Na vrhu sem bil sam. Ko malicam, odstopim koščke sendviča tudi kavkam, ki se skoraj stepejo za njih. Ena kavka konstantno ostaja brez, čeprav zato namenoma začnem metati proti njej. V naravi ni solidarnosti, živali so egoisti, radodaren gornik je očitno redkost, boj za obstanek pa hud.
Potem pride gor parček, katerega moški del zamenja Prisank za Triglav pa razložim da bosta morala pač biti prikrajšana za pogled nanj ker je za Škrlatico. No, vesta pa da je mesto katerega del se vidi na severu, Beljak in takoj se spomnim na to kako ga je na Mangartu nekdo krstil za Kranj.
Videlo se sicer ni ne vem kako daleč, no kar se naših Julijcev vidi se je videlo vse, od italijanskih za Mangartom, Montaž pa seveda čez Avstrijsko mejo nezgrešljivi Dobrač, ki je stalnica pri pogledih iz daleč tam naokoli, videl se je greben Karavank od Kepe pa do Stola, slednji je resda bil že malo v megli. Videli so se celo Karnijci do Mokrin, ki jih seveda prepoznam po tistem 'likalniku' od Trogkofla.
Potem sestopim in se usmerim na Kačji graben. Snežišče je tam še primerno za 'smučarijo' z gojzarji in palicami
ne bo pa več dolgo verjetno(vprašanje tudi če ni zjutraj še pomrznjeno). Ko je veselja konec, nastopi melišče, ki žal ni tako fino kot dol s Cogliansa da bi se dalo še naprej tekoče 'smučati'.
No tam nekje pri zadnjem snežišču ob poti pa gor priblejejo ovce.
So pa res prišle visoko, čeprav tam trave praktično ni več.
Ko je konec melišča pa se začne mučna pot po grabnu praktično vse do dol. Res je tako kot je že nekdo dejal pred mano, da ne veš ali bi plezal ali bi imel palice, jih vseskozi sestavljal pa razstavljal da te ne ovirajo pri plezalnih odsekih. Ma, zoprno...
Kot rečeno naslednjič dol čez Lipnico.
Ko se priključim na pot ob Pišnici me čaka do priključitve na pot v Krnico pri spomeniku še kake 15 min hoje od tam pa še ene toliko do avta. V KG pa na tradicionalen pir in sladoled in domov.
Naslednji vikend je pa v planu sosed!