Pa sem stopila nanj, naš najvišji vrh Karavank
. Ja, že dolg časa je tlela želja, da grem gor enkrat, ampak se mi je kar izmikal. No, tokrat se mi ni
. Izhodišče pri Valvazorjevi koči, potem pa kar na Žirovniško gor. Ja, kolena kar grizejo, noge pa prehodijo še nekaj zaplat snega, ki ga je seveda tam kakih 50 višinskih metrov pod sedlom vedno več. Predstavlja pa ne nobenih ovir in problemov, saj zdrži celotno težo. Od tu naprej me oz. nas vse spremlja kar močan veter, ki ne pojenja
. Na vrhu sicer lepo, a veter, ki je imel danes neverjetno moč (podobna izkušnja letos v januarju na Blegošu), hitro prisili današje pohodnike k sestopu. Slednjih je bilo danes kar precej. Pri koči nič boljše, tako da smo se kar hitr odločili za sestop proti dolini. Martinčkanje naju čaka tam nekje med borovci---o ja, pa kako je pasalo
. Tudi po Zabreški je še nekaj snega, a ne predstavlja nobenega problema. Tako da priporočam sestop po tej poti.
Skratka, spet je blo noro, le veter nam je malo ponagajal. Hvala družbi za lepo preživet dan. Se priporočam.
Pa še to: oskrbnik Valvazorjevega doma je na vprašanje, zakaj koča na Stolu ne obratuje odgovoril, da ne ve, a da se mu zdi to zelo nespametno. Pravi, da je kar precej ljudi bilo nad dejstvom, da je koča odprta samo 3 mesece, razočaranih. Verjemite mi, danes bi se pri njih okrepčalo lepo število pohodnikov, tako da velja razmisliti o odprtju koče vsaj med vikendi.
Lep pozdrav in srečno.