Stol

.. Ja Irina, v gorah je vedno zanimivo, če znaš opazovati, čav

Danes po plezalni na Stol.Pot je zelo dobro varovana,snega na poti ni.Je pa danes zelo močno pihalo.Obiskovalcev je bilo,kar precej.Potrebno samovarovanje.Lep pozdrav

Ali je celovška koča že odprta?

Koča je odprta od 12.5.
Sicer pa, na Google vpišeš Klagenfurter Hutte in dobiš njihovo spletno stran . . .

Danes spet en super petek, zato se odločim, da po nekaj letih spet obiščem Stol. Štartam že v Završnici in se mimo Valvasorjevega doma vzpnem po Žirovniški poti, spust pa opravim po Zabreški. Koča na Stolu je odprta stalno do septembra, prav tako pa na poti ni posebnosti. Razgledi na vrhu so bili izjemni, dokler se ni prikradel manjši oblak. Vremenska postaja je kazala ob 10. uri 16 stopinj, pa tudi vetra praktično ni bilo. Obvezna oprema danes je bila sončna krema Obiska pa danes ni bilo ravno veliko.

Stol ima tako kot vsaka gora (ali človek) več obrazov. Če mu je z naše strani mogoče očitati le strmino, druge poseben zahtevnosti pa nima, ga s sosednje države gledamo povsem drugače, če se spravimo seveda nanj po zavarovani poti. Oznake B in C jo krasijo, lepo zavarovana in zanimivo postavljena je. Ne predolga, da bi trpelo telo in ne prkratka, da bi nas pustila čisto spočite. Nazaj čez vrh in po kavi v Prešernovi koči, ki je odprta, mimo Svačice in Celovške koče spet do avta. Danes že pravo poletje, vroče že zjutraj, sonce pa mi je naredilo rokave, četudi nimam majice. Pot lepa in brez posebnosti, ki bi ne bile njen običajni del. Danes obiska veliko.

Tudi midva z boljšo polovico danes na Stolu - po Žirovniški gor in po Zabreški dol. Čudoviti rezgledi, odlična kuhinja in postrežba kot vedno v Prešernovi koči, seveda tudi v Valvazorjevem domu.....zmotil le hladen veter okrog poldneva na vrhu. Drugače pa prvak Karavank oblegan iz vseh strani. Še ob treh popoldne lezli od Valvazorjevega doma proti vrhu.

Rada bi opravila pot od Valvasorja proti Zelenici, pod Vrtačo na Stol.
S Stola pa po Belščici proti Medjemu dolu nazaj do Valvasorja po avto.
Zanima me ali je na poti proti Medjemu dolu možno zaviti, oz. če je tudi označeno,čez planino Stamare, Olipovo planino, Potoško planino do Valvasorja in tako ni potrebno iti do Javorniškega rovta.
Zanima me še "zgornja" pot, ki bi naj bila pod Vrtačo na Stol, ki ni sicer označena na karti kot markirana-da se ni potrebno spuščati v Kožne. Ali je dovolj vidna?

Hvala, Olga

Ena možnost je, da se po spustu z Belščice na transverzalo spustiš še malo do Hrašenske planine. Koča je vidna ves čas prečenja po grebenu. Pod njo poiščeš pot, ki vodi proti desni, kmalu (pri naslednji koči) pa se obrne levo in se spusti na cesto, po kateri prideš do Valvasorja. Jaz nisem imela problemov.
Druga možnost je, da od Hrašenske planine nadaljuješ proti levi, kjer je majhna hiška brez strehe. Bajto tudi vidiš s poti, stoji približno pod Vajnežem. Od tod vodi lepa pot do Urbasa in Potoške. Pa srečno.

Hvala mili za odgovor. Bil je vsekakor uporaben.
Z možem sva bila okoli Stola. Z vrha sva nadaljevala pod Potoškim Stolom,Vajnežem, Belščici. Pot menda pelje navzdol tudi nekje tam, kjer se odcepi pot na Vajnež,(tako so nama povedali), pa sva šla raje še malo naprej, ker je pot res krasna. Nad kočo (nekje sem zasledila da jo imenujejo ovčarska koča), ki jo vidiš,sva se spustila navzdol po pašnikih, prečila malo nazaj do majhnega bivaka na Belščici, tam našla tablo za Valvazorja in prišla do Urbasa.
Moram pa komentirati pot na Stol iz smeri Zelenice. Hotela sva z Vrtače prečiti po neoznačeni, vendar dobro vidni poti čez Vatelco na Stol. Na melišču malo naprej, ko se pot odcepi na Vrtačo, sva obrnila, ker je bila pot na zelo strmem delu (res kratek odsek pa vseeno)razdrta in nisva tvegala čez. Vrnila sva se do razcepa Vrtača-Stol in nadaljevala po "zgornji poti na Stol.
Prav tako je bil kar neroden spust zaradi grušča po žlebu v krnico V kožnah. Tudi na melišču pod vrhom Stola je nekaj mest, ki znajo biti komu neprijetna, predvsem pri spustu, sploh pa mogoče za otroke.
To pot sem prehodila pred nekaj leti in jo imam v spominu kot bolje vzdrževano in nadelano.
Ima pa Prešernova koča odlične, še tiste stare, prave oskrbnike! Bravo!!!

Danes pa na Stol od Ljubelja.Zjutraj nas na parkirišču ni bilo ravno veliko.Na Zelenico grem od lani, ko sta mi prijazna Tržičana povedala za graničarsko pot, vedno tu. Koča na Zelenici še počiva malo čez šest zjutraj.Krenem nad kočo proti potki za Vrtačo in Stol. Za Rušjem in nato meliščem se odločim za zgornjo pot. Edini problem je tista strma grapa navzdol, kjer je treba biti previden glede zdrsa. Zadnjič sem šel to pot pred petimi leti in me je znova očarala. Na vrhu Stola pa mraz in orkanski veter. Na koči kaže ob devetih dve stopinje. Oskrbnik pove, da je bilo, ko so vstali minus dve. V kočo na vroč čaj, pa še kakšno kartico vedno napišem. Gostje so v glavnem Avstrijci. Nato pa rokovice in veterni anorak gor, pa na vrh Stola, ampak smo jo vsi kar hitro popihali dol. Nazaj grem po spodnji poti.Je nakako slabše uhojena in res mestoma razrita od neurij, ima pa kar nekaj izvirčkov. Na sedlu se odločim obiskati dom pri izviru Završnice in se spustim do doma. Tam je ogromno živine. Nato pa na Zelenico in k avtu. Na Zelenici je velika čreda konjev. Tu jih do sedaj še nisem videl.

Ko se v naši družini odpravljamo v gore, je kar težko uskladiti želje in sposobnosti posameznih družinskih članov, ter izbrati turo s katero bi bili vsi zadovoljni. Tokrat smo izbrali plezalno pot na Stol, ki je bila kar pravi izziv za najmlajšega, še ne desetletnega sina. Zapeljali smo se prek Ljubelja na Avstrijsko stran, ter parkirali na parkirišču pod Celovško kočo. Naprej je promet dovoljen le za izbrance, po videnem teh ni bilo ravno malo. Do vstopa v plezalni del poti smo pešačili kakšno urco. Namestili smo si SMV komplete, nadeli čelade, ter malce počakali, saj sta v steno ravnokar vstopala en očka in njegova hčerka. Očitno je začetni skoraj vertikalni vzpon po skobah, ki je na celotni poti morda tudi najtežji, predstavljal za dekle prevelik zalogaj, saj sta z očkom kmalu odnehala in se napotila nazaj dol po melišču. Ob opazovanju dogajanja pred nami so se tudi mojemu sinu že kar malo hlačnice zatresle, a je bila želja premočna da bi že pred štartom odnehal. Z nekaj jeze in veliko volje se je za starejšim sinom zapodil gor po gosto nameščenih skobah, ter skoraj z lahkoto premagal prvi kamin. Ves navdušen nad začetnim uspehom, potem tudi v nadaljevanju poti, kjer so se izmenjavali lažji in težji odseki, ter mestoma tudi nekaj lažjega poplezavanja ni imel posebnih težav. Še najbolj se mu je pot vlekla v zgornjem lažjem delu. Na vrhu smo se ob okrnjenih razgledih, ki so bili omejeni predvsem na Avstrijsko stran malce poveselili, okrepčali, ter se nato spustili po lažji poti proti vzhodu prek sedla Belščica in po meliščih mimo Celovške koče nazaj na izhodišče.
Tako smo lepo izkoristili še zadnji dan mojega predvsem gorniškega dopusta.

Ups, križ na šesti sliki se je prevrnil.

hahaha, ja....gravitacija....sicer pa lepe fotke...SREČNO celi družini še nadalje...

"Kako vedno uživam, ko gledam tvoje albume", mi pravi prijateljica Anica, "prav rada bi to enkrat doživela s teboj". In kljub temu, da še ni stopila v objem naših prelepih gora, se odločimo, da jo popeljemo na Stol. Našo pot smo začeli v dolini Završnice, mimo Valvazorjevega doma po Žirovski na vrh in po Zabreški nazaj v dolino. Na poti proti sedlu pa se odločimo, da se ne bomo povzpeli na sedlo ampak levo zavili na greben do mesta, kjer se nam pridruži plezalna pot iz Avstrije in mimo križa na vrh. Z vrha pa nato spust do Prešernove koče, kjer smo si privoščili pravo martinčkanje na toplem soncu in opravili obvezen krst prijateljice Anice, saj se je povzpela kar na najvišji vrh Karavank . Čudovit dan smo imeli.

...Zelo mrzlo jutro, posebno proti koči že prava zima. Adijo letna oblačila. Na delih poti poledenel sneg, ki pa ne dela večjih težav, razen pri sestopu v sedlo med Malim in Velikim Stolom. Tam je potrebna večja pazljivost, ali male dereze. Na vrhu prijetno, še veter je pozabil pihat. Grebenska pot na Potoški Stol in potem mimo "Betonske" lepa, brez posebnosti. Pohodnikov zelo malo, super dan

V soboto 29.9.2012 smo se po plezalni poti iz Avstrije odpravili na Stol. Del plezalne poti je zelo lep, dobro varovan, vstop precej adrenalinski.

Vrnili smo se po poti mimo Celoške koče. Snega ni na nobenem delu poti.

Prešernova koča na Stolu je bila že zaprta, Celovška koča pa je še odprta.

Slike iz pohoda si lahko ogledate na spletni strani Planinskega društva Matica Murska Sobota: http://www.mojalbum.com/pdmaticams/20120929-stol-po-plezalni/foto/20111684

Super je videt tale plezalna... bo za probat Škoda, da niste imeli lepega vremena, ker Stol ponuja res prekrasen razgled.

Ja, plezalna stena je zares super in jo je treba probat. Je pa lepo, če je stena suha, saj je bila takrat, ko smo šli mi mokra od dežja in megle, posledično pa zaradi tega gojzar ni tako prijel kot bi mogel.

Vreme res ni bilo idealno in že smo pred vstopom v plezalni del bili nekoliko v skrbeh ali bomo pot na vrh sploh nadaljevalo, saj je začelo pršiti. Vendar nas je želja premagala in smo Stol tudi osvojili. Na vrhu razgleda nismo imeli, obenem pa je tudi močno pihalo, tako da smo se samo vpisali v knjigo in fotografirali, nato pa se čimprej spravili v zavetje :p

Upamo, da bo naslednjič vreme lepše

Danes je bil dan kot so napovedali. Ozračje čisto, snega je ostalo le za vzorec.

https://plus.google.com/photos/113334581701584163856/albums/5800259948006015169