Dragi Juš, Matej in Borut in vsa slovenska planinska srenja na forumu
Potem ko je Juš povedal svoje o kao »reševalni akciji« na Storžiču z dne 30.3. 2011, si pridržujem pravico, da opišem še manjkajočo, drugo plat resnice. Saj vemo, vsaka palica ima dva konca in nič na tem svetu ni črno-belo.
Da se predstavim, to sem jaz, Nastja, »pomanjkljivo« oblečena dama z vrha Storžiča, ki se je bojda vedla tako kot da stoji prvič na neravni konfiguraciji terena in se je cel dan (!) potikala po pogorju Strožiča. Narobe: bila sem še preveč oblečena, moje NES-ice hvalabogu niso bile zimske, saj jih na soncu izpostavljeni južni grebenski storžiški poti (Bašelj, Sv. Lovrenc- potem pa neoznačena pot, ki preči pot Kališče- Mala/Velika Polana in gre direktno gor) nisem potrebovala. Mimogrede: pot je zelo strma, z velikimi razkoraki (ni primerna za otroke), je pa bila popolnoma kopna, le na zelo majhnih odsekih so bili koščki snega, ki so se topili. Tudi kratki rokavi me niso motili (!), sicer pa sem imela kot vedno v nahrbtniku še dva kosa zgornjih oblačil. Kar mi Juš ne more oprostiti, je, da sem bila brez palic, te so se žal zlomile le malo pred tem (se zgodi tudi v najboljših familijah). In po tem je seveda sklepal, da »dama« nima pojma o planinarjenju. Mimogrede: ne vem, po čem je sklepal, da sem dama, nisem ne naličena, niti nimam dolgih nohtov, vseeno, hvala za kompliment.
Glede preveč prijaznega pozdrava- po naravi sem prijazna in komunikativna in verjamem v nenasilje in prijaznost in na to sem čisto ponosna. Preveč prijazen pozdrav pa je po mojem na samotnih gorskih vrhovih povsem na mestu. Ja, vesela sem bila, da je na vrhu še kdo, pa četudi zato, da skupaj sestopimo, kjerkoli že. Greh? Se ne čutim krivo.
Še tale popravek, štartatli sva čisto iz doline (Bašelj, okoli 12h), medtem pa fotografirali,
se sončili, jedli, skoraj eno uro občudovali planinske kavke (kakih dvajset jih je bilo okoli 500 metrov pod vrhom, krasno, in jedle so skoraj iz roke). Ko hodiva, radi delava postanke in občudujeva svet okoli sebe, za razliko od vas, fantje, ki ste tempirani na čas, ampak vlečeva se pa ne, vedno dosegava časovnice. Živele razlike!
Tega dne nama tehnika res ni bila naklonjena, moji sopotnici so crknile baterije v fotoaparatu, meni pa mobitel in še ura. Preveč najključij? Mogoče. Je pa čista resnica, da se je to zgodilo.
Mimogrede; ena »dama« od naju ima za seboj 35 let izkušenj v visokogorju in večino osvojenih markiranih dvatisočakov v Sloveniji, nekaj pa tudi v Italiji, druga pa 60 let izkušenj. Nisva torej mladinki in nekaj malega sva se o hribih že naučili. Res pa je, da vedno hodiva poleti, ko je vse v cvetju in letošnji podvig je bil prej izjemen. Storžič je bil na južni strani res že skoraj kopen. Zakaj bi se obrnili, če sva z eno samo izjemo, hodili ves čas po kopnem?!
Ko sva hodili navzgor po poti, je malce drselo na strmih mokrih (pa tudi suhih) travah. To mislim je tudi glavna pomanjkljivost te poti in razlog, da je relativno malo obiskana. Verjetno se mi je ravno ta trava nekako zamerila, da sem svoji sopotnici že gor grede oznanila, da nazaj pa po tej poti gotovo ne bom šla. Ne pozabite, da je drseča trava lahko nevarnejša od grušča in celo snega!
No, skratka, naša skupna zgodba se je začela odvijati takoj na vrhu, ko je moja sopotnica (se bliža sedmemu križu) ugotovila, da je pot na Kališče res zelo zasnežena in jo je malce zajela panika in je zelo milo prosila naše tri junake, ki so ravnokar prilezli iz grape (Kramarica), v popolni zimski opremi: dereze, zimska oblačila, cepini.... In tu nastopim jaz- moja krivda je izbor Kališče. Ne vem, odkod ta fiksacija, v bistvu je bila to resnično najslabša varianta, ko sem kasneje razmišljala o tem. Glede na to, da so fantje imeli vso potrebno opremo, bi bilo najbolje sestopiti po najini grebenski poti, poleg tega pa bi se vsak znašel v svoji dolini ob svojem avtu. In to zelo hitro. Pa žal nobenemu od nas ni to padlo na pamet.
Res smo sestopali počasi (midve sva se prvič srečali z zimsko opremo, kakršna je cepin), res pa je tudi, da je bil sneg ponekod tako južen, da se nam je udiralo do pasu (tudi izkušeni trije mladeniči niso mogli ravno teči). Ko smo bili na Kališču, je Matej prevzel poveljstvo, rekoč, da dobro pozna pot s Kališča v Bašelj, no, pa smo vseeno zašli (se lahko zgodi vsakomur, sploh če je temno, pot pa strma, ozka, kljub svetilkam) Nekaj časa je vodil Juš ... Skratka, sledilo je lomljenje kolen po ubijalski strmini skozi bukovje, skale, dračje, in kar ni bilo konca. Pa ne zaradi dam...
Pa še nekaj resnic je treba obelodaniti, Juš. Koga je že zelo zgodaj začelo močno zebsti in je drgetal, da sem mu ponudila svojo »pomanjkljivo« dodatno garderobo iz nahrbtnika?
Kdo je z veseljem planil na Lindtovo čokolado in nenazadnje, kdo od nas je imel več pijače in jedače s seboj? Kdo je bil, kar se tiče tega bolj neodgovoren???
Juš, odgovori si najprej sam v svojem srcu, potem pa, če imaš jajca, še na forumu.
Včasih se je treba zazreti tudi sam vase in si priznati slabosti. To je najtežje.
Motiš pa se glede tega, da bi ostali na vrhu in čakali na odrešitelje. Velikokrat sva bili v neprimerljivo težjih situacijah in vedno sva si aktivno pomagali.
S tem ne zmanjšujem teže vaših dejanj, sploh ne. Zame ste bili že od prvega trenutka ko sem vas videla, pogumni in srčni fantje, simpatične osebe.
Tale, da ste dobili samo sendviče in nekaj pijače, je pa bosa. Sam dobro veš; ura je bila polnoči in vse, kar je bilo odprtega, je bila črpalka. Vsi smo bili takrat že popolnoma izčrpani in ko sem nas pogledala, smo bili vsi kot kakšni zombiji. No, toliko moči sem še imela, da sem vas dostavila na Dom pod Storžičem k vašim avtom.
In gajba piva, o kateri ste ves čas sanjali, vas čaka, to sem ti že večkrat sporočila, pa ne pošlješ naslova. Zaslužili ste jo, če drugega ne, ker ste bili super družba! Jaz nikoli ne požrem besede in cenim dobra dejanja, in tudi ozkosrčnosti mi še nihče ni očital. Četudi imam Gorenjske prednike, ali pa prav zato!
Pri vsem skupaj pa bi rada poudarila to, da je bila od trenutka, ko smo se srečali na vrhu (med 17. in 18.uro) pa vse do razhoda pri Domu pod Storžičem (0.30) med nami čudovita atmosfera. Četudi popolni tujci smo se super ujeli, smeha je bilo na pretek, nenehno smo si izmenjevali informacije, pazili drugi na drugega. Bolj ko je trajalo naše druženje, bolj smo si bili blizu, komunikacija je tekla. Na koncu ko sem dala ključe od avta Mateju, da ga je iz doline pripeljal malo više in nam prihranil pot, sem imela občutek, da vas poznam že celo življenje.
Vidim, da je po forumu spet veliko pljuvanja, obsodb, skratka pravi mali izliv negativnih čustev. Ja, to je problem te naše male deželice, same sodbe, kritika, poziv k linču... in najbolj glasni so seveda tisti, ki sploh ne vedo čisto dobro, zakaj gre. Kaj si oni mislijo, me prav malo briga. Moje pisanje je namenjeno tisti forumašem, ki presegajo ta povprečni profil slovenskega internetnega uporabnika in ne dojemajo stvari črno-belo. Če bi to Slovenci zmogli še na drugih področjih, bi nam bilo v resnici lepo, vsem skupaj!
»Vsakdo, ki ti prekriža pot,
ima pomembno sporočilo zate (neznani avtor).
Verjamem, da naše srečanje ni bilo naključno in da smo iz njega (če smo želeli) lahko vsak
zase potegnili veliko.
Nič ni črno-belo, pisano je, pozitivna energija pa vedno seka. Mi smo se je naužili. Mavričen pozdrav vsem skupaj,
Nastja