Dopoldne s kolesom v Bašelj. Med kratko vožnjo občudujem prelepo okolje, v katerem živim.
Po cesti mimo Gamsovega raja, dokler se da. Peš po markirani poti in cesti mimo lične hiške na skalnati čeri do izhodišča za na Kališče. Tu se zgodba pravzaprav dobro začne ...
Zakoračim po vlaki na levi. Le ta se kmalu konča. Stopim na brezpotno travnato sleme, ki ga kmalu zamenjam z bližnjim na desni. Po njem vse do gostega bukovega gozda, kjer se strmina precej umiri. Hoja v gozdu nadvse neprijetna, na listju močno drsi. V spodnjem delu naletim na zanimive spodmole - eden mi še posebej pritegne pozornost (na sredini zeva precej velika luknja, ki je spodaj odprta - spominja na naravni wc; seveda prevelik za mojo koščeno rit).
In ko se mi ravno zazdi, da vzponu po gozdu kar ne bo konca, nad presekano markirano potjo zagledam majhno lovsko kočo. Nedaleč nad njo se okolje povsem spremeni. Pobudo na odru prevzamejo trave. Nad v skalo privitem nekakšnem letalskem krilcu (?) začnem z vzponom v strm travnati žleb. Le ta se izkaže za bolj strmega, kot je sprva kazalo. Pod izstopom moram že kar krepko poplezati (ves žleb izjemno nevaren za zdrs)! Ko se svet višje odpre, iščem prehode naravnost navzgor in rahlo v desno. Stezo pohodim na razglednem pomolu nad iztekom Zahodne grape. Do vrha Storžiča me čaka le še prijeten sprehod.
Sestopim po nemarkirani izpostavljeni stezi na robu Zahodne grape. Stezica v sestopu sploh ni mačji kašelj! Nižje sem v celoti predan opojnim dišavam prevladujočih borovcev, ki dodatno krasijo izjemno lepo pot! Pod Sv. Lovrencem jo znova mahnem po svoje ter po brezpotju dosežem cesto nad Gamsovim rajem, kjer me zvesto čaka kolo.
Pa lep pozdrav.