Ah, Dunja...divja, strma, prepadna, pa vseeno, skriva se prelepa dolinica, ki ti kar vzame dih, ko se z očmi "plaziš" po neprehodnih grapah, prepadnih stenah in presenečen nad kako izravnavo, kjer stoji biwak, planina ali pa "ostanki" življenja nekoč...in, da ni več tako osamljena priča nenehni promet, tudi ponoči, preverjeno
Dobiwa se na Pecolu, kjer pustiva en avto ( op. daj ga v senco, da bo hladen, ko se jutri vrneva, ahahahaaa...
) in že hitiva do "hotela" pod zvezdami, ki je bil kar zraven izhodišča. Ma, mislim, da je to parkirišče, kjer se začne tudi pot 640, največje in najbolj prostorno v celi Dunji, heheee, tako, da ni bilo straha, da bi se zbudili kje nižje
Večerja, "malinovec" in ja, ta večer so napovedali noč utrinkov, ma so želje padale, kot utrinki...ujela štiri, juhuuu
Jutro, kava in že sva se spuščali k strugi, kjer greva mimo nekoč stoječega mostu ( op. slikca je v biwaku Fisso, pod Strmo pečjo) in ker je voda narasla, sva šle kar višje, kjer se sezujeva in pogumno prečiva "brzice", ujameva pot in že sopihava v gozdno strmino, ki kar ne popušča. Vmes tu in tam pokukaš malo iz gozda in kar z negotovostjo pričakuješ, le kaj bo za naslednjim korakom...biwak Cividale, ki me je presenetil s svojo višino ( beri nižino
), res stoji na idilični tratici, nad njim pa se dvigajo mogočne stene Montaža, Strme peči in razgledi na Naborjetske gore, na nasprotni strani. Do sem pot, razen strrrmine, brez posebnosti, a kaj kmalu se začne čutiti tako opevana drugačnost in ko sem že mislila, da ne bo nič, kar ti dvigne adrenalin, ma sem se uštela
...stezice vedno ožje, izredno izpostavljene, iztek pa daaaleč spodaj in vse to se začne dogajati, ko že lep čas hodiš, se "boriš" s strmino, potem te čaka še cela ferata...meni najbolj zoprna je bila daljša prečka pred začetkom ferate, ki je res izpostavljena, potem pa Norina, odlično zavarovana in speljana in ja, zelo zračna, saj te cel čas veterc na hrbtu opominja, da za tabo ni nič, dobesedno nič, hahaaa, a vseeno sem tu in tam imela pogum pokukati naokoli, ufff, te stene, ti prepadi, kar obstaneš, se zaveš sveta okoli sebe, predvsem svoje majhnosti in res si samo na obisku tukaj, kjer prevladujejo surovost, izredna strmina, divjina in pa kozorogi, ki jih je užitek opazovati
Priplazili sva se po travah na greben, kjer se pridruži pot iz Pecola in čakal naju je še zadnji vzpon na vrh Strme peči. Ker sva bili zadnji, ki sva se vzpenjali na vrh, op. o času vzpona sva sklenile ne debatirati
, aaahhaa, je bil vrh samo najin. Razgledi fantastični, zaslužena malica ( beri, že skoraj večerja
) in sledil je sestop. Pri kozorogih sva se kar zadržale, saj so se vedno bolj pomikali proti vrhu in res jih bilo užitek opazovati na tako blizu. Sicer kratek, zavarovan odsek poti pri sestopu, je terjal pazljivost in zbranost, saj se kar navpično spusti do "Peklenskih vrat", nato še mimo spodmolov in že sva bile na prečki št. 621, ki naju je popeljala mimo, še vedno vidnega požara, do Pecola.
Juhejjj, sotrpinka je za konec še uspešno zamenjala svojo čelado za "dve pive"
, avto pa je bil več kot ohlajen, pa ne zaradi sence, ampak pozne ure sestopa, ahahaaa
Hja, turca...nama tokrat tile časi niso šli najbolj na roko, hehe, sicer sva res veliko fotkali in čas ni bil ovira, a vseeno, tura je dooolga, tudi če se sestopa na Pecol. Je potrebna vsa previdnost in zbranost, sploh od biwaka naprej, potem te čaka še cela ferata + vzpon na vrh, ter sestop, ampak, se splača, hoditi in občutiti Dunjo, po teh redkih, dostopnih poteh
nedelja 13.08.017