Ne vem, zakaj so se tu našli lačni otroci, ampak sem si rekla OK in premislila pri sebi. Torej: "posvojenega" imamo otročka v Ugandi, zadnjič smo dali za kozo in njegove svinčnike, odvečne obleke (premajhne itd.) moja stara mama osebno razvozi družinam, ki jih potrebujejo - tu po Sloveniji (nekateri so veseli, drugi ti dajo misliti, da niso hvaležni, ampak to je druga debata), pošilajmo sms-e z raznimi ključnimi besedami, kupujemo Unicefove voščilnice, darilca velikokrat kupujem v trgovini Tri muhe v centru LJ, kjer so ročni izdelki revnih Afričanov, ki pa denar potem direktno dobijo za svoje delo, saj izdelek ni obdavčen, bila sem na Šri lanki, kjer sem nekemu očetu pomagala z nakupom mleka v prahu za otroke, darovala sem denar za prizadete v cunamiju na samem kraju dogodka, dejansko sem načrtovala s sestro tudi obisk Ugande, kjer bi nekaj časa pomagala kot prostovoljka, vendar je prišlo do komplikacij ... Ob kaj bi se še lahko obregnili? Hm ... Recikliram (jogurtovih lončkov na Gorenjskem še ne moremo posebej reciklirati, zato jih vozim v zbiralnike v LJ, ko grem v službo), ne kadim, varčujem z vodo, če se le da, se vozim s kolesom, ne uporabljam pesticidov ...
Vendar se bo tu vedno našel kdo, ki mi bo nekaj očital. Tako pač je. Sveta ne moremo vrniti v kameno dobo, kjer bo vzpostavljena zopet naravna selekcija (bi si to želeli? Tam bi bilo pa še več drekcev!). Vsak pri sebi ve, da počne nekaj, kar prispeva k uničevanju narave. Ker danes življenje takšno je ... Potem sta tu ekonomija in politika zaradi katerih sploh govorimo o lačnih v Afriki, zato mislim, da se tudi gospod Tom zaveda, da en sam človek ne more rešiti vseh lačnih.
Imam tudi kužko. Najdenko. Imam činčilo, rešeno pred tem, da postane krzno. Imam želvo, ki hvalabogu ni pristala v kanalizaciji. In imam 14 letno papagajko. In skrbim za vse in počnem še vse zgoraj našteto. Pa mi ni težko. Težko pa mi je, da je tukaj toliko nestrpnosti. In zaradi take in drugačne nestrpnosti, so lačni, gospod Tom. Če kdo pozna način, da pomagam vsem, naj pove. Se javim. Do takrat imam čisto vest in vsem, ki na tem forumu tako ali drugače izražate sovražnost, polagam na srce eno stvar: ko se vam bo zdelo, da je res en in edini problem na tem svetu, ki je vreden tolikšnih žaljivk in pozornosti, pasji lastnik, takrat se hudujte nad nami. In, Tom & Co., še to: ja hujše stvari so, kot skrb za psa in so tudi hujše stvari kot pasji kakec, ki vas tako zelo moti. Namesto, da bi se ukvarjali z njim, raje poskrbite za tisto, kar res zastruplja okolje in ni samo občasen (pa še to dvomim) problem na podplatu vašega gojzarja ali superge. Tudi jaz ne maram neodgovornosti, da ne bo pomote, vsej tej sovražnosti, ki jo tu prebiram pa se ne smejem več, ampak jo berem z grozo, saj ni več le nestrpnost, ampak veliko več.
Zavedam se, da bom sama težko spremenila svet, ampak že vsaka malenkost lahko naredi nekaj. Če imam psa ali pa ne. Pod malenkost pa štejem tudi to, da še zdaleč nisem tako nestrpna do kogarkoli pa naj bo to pasji lastnik ali kdorkoli drug. Jaz nisem slab človek - tudi če imam psa.
Lp
Z.