Jaz svojega psa ne vodim v gore, ne vodim ga v obljudene kraje, vedno gremo čim bolj stran od naseljenih področij... Zakaj? Zaradi ljudi! Oz. ne zaradi njih, temveč zaradi bitjem, ki sicer izgledajo kot ljudje, a to niso. In vedno več je takih. Smrdijo po piru in žganju, ki ga srkajo na poti v breg, pred kočami smrdijo s smrdljivimi čiki, ki jih odmetavajo glih kjer se jim zljubi, v bljižnji grm grejo srat, riti obrišejo z naprfumiranimi robčki, ki bodo razpadli ravno v 10 letih, ta čas pa smrdeli žuželkam in ostali divjadi. Nadalje mislijo, da, ker so pač prileli v neki breg, da pa so zaj oni boga za jajce prijeli, se v kočah derejo, na skupinskih ležiščih smrdijo s svojimi mešanicami uhh in ahh prfuma in alkoholnocigaretnega znoja. Mislijo, da so glavni na tem svetu, njihovi otroci preganjajo nič hudega slutečo govedo, ubijajo maravljice, pajke...
Ne take družbe nikakor ne privoščim niti svojemu psu. Ta pravih planincev je v gorah vedno manj, kakor je že nekdo prej zapisal, tistih ki ti iz vsega srca vošči dober dan na poti navzgor, tistih, ki ti v koči ob peči odstopijo polovico sedeža, tistih, ki ti na poti ponudi svoj kos kruha...
Lepi časi so bili ja... Sedaj čas raje prebijem s svojo družino v katero sodi tudi majhen kuža nekje povsem na drugem koncu, stran od vseh, kjer v miru poslušam ptice, opazujemo pajkece, ki netijo mrežo, se igramo s kužkom.