Hi, konjiček, hi,
meni se mudi,
čez gorice, čez poljane,
hitro, hitro iz Ljubljane,
hi, konjiček, hi.
(Anica Černe)
In sem jih hitro pognal, konjičke pod motornim pokrovom. Bližje sem bil Jezerskemu, bolj je sijalo sonce. Parkiram pri cerkvi, izstopim v svež, jasen dan in ko zastavim korak, ura na bližjem zvoniku odbije četrt čez osmo. Hoja je prijetna, pot takisto, blata zaradi nedavnega dežja skoraj da ni. Mimogrede sem pri Žmitku, iz dimnika se kadi. Ko grem mimo hiše v zraku prijetno "diši" po kurjenih drvih. Sledi strmejši vzpon, malce drsi po mokrih koreninah, pa spet zložneje in kmalu sem na gozdni cesti. Levo po njej, ne prav daleč in spet strmeje desno v gozd. Visoko nad mano sije sonce, previsoko, da bi me malo ogrelo. A nič zato, kaj kmalu sem na sedlu Žingerc, kjer me obsije sonce in kjer prvič stopim na sneg. Mimogrede, snega pravzaprav ni. Kak dolžinski meter na poti, koj iz sedla navzgor je vse, kar je od njega ostalo. Na pol poti med sedlom in grebenom pridem na sonce, ki me prijetno greje vse do vrha. Zgoraj tudi rahel vetrc, tako bolj za popestritev, je bil namreč prešibak, da bi te zmrazil. Razgledi vse naokoli čudoviti, Kočni še malce poprhani s snegom, v dolinah razkrajajoče meglice in nad menoj čudovito sonce. Potem pa je bilo potrebno spet pot pod noge vzeti in se počasi vrniti v dolinski vsakdan. Res lepa in danes tudi samotna tura. Ves dan razen samega sebe nisem srečal nikogar.
Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama - GLAVNA.
(Tone Pavček)