Geolog, lepo si naštel splošne vzroke oz motive za hojo v hribe in gore!
Sebe sicer smatram za novinca, saj v hribe redno zahajam komaj slabi dve leti, pred tem pa sem se nasploh (še kadilec), zelo malo gibal. Tako da je bil začetek dokaj težak.
Danes bi se mogoče tudi zame lahko reklo, da sem "zasvojen" s hribi, a kadar mi kdo tako poreče, se spomnim, da to ni zasvojenost (saj ima ta vendar negativen prizvok),ampak gre zgolj za odkritje velikega bogastva, katerega vsem nam ponuja narava. Dostikrat mi je žal, da se nisem do njega dokopal že mnogo prej.
V današnjem t.i. "civiliziranem" svetu, ki nam narekuje stresni tempo življenja, stran od narave- od koder izviramo, ki nam ves čas vsiljuje materialne "opijate" in nas dela duhovno invalidne, je hoja v hribe in gore- kot način življenja, ne beg, temveč hrana, zrak in voda.
Vsak človek preprosto nujno potrebuje stik z naravo, da lahko zbere in uredi svoje misli, da se njegovo srce naužije lepot globočine, širine in daljave...
Kdor diha zrak, je zgolj tako ustvarjen.. (naravna potreba).
In seveda, svoji naravi ne bi smeli nasprotovati.
Skrb za svoje telesno, duševno in duhovno zdravje je na ta (edini pravilni način) zgolj prijetna dolžnost.
Srečno, heinz!