Ko človek še podoživja turo na Mrzlo goro ter v notranjosti nekje tli
želja po kakšnem razburljivem brezpotju, ki se ga pa človek nekako ne upa sam lotiti in ko zazvoni telefon in te nekdo povabi na prav takšno turo, je dan skoraj popoln. Popoln dan je bil namreč včeraj, ko sva se v skupini šestih pohodnikov, ki smo postali že res dobri prijatelji, podala na prečenje Zeleniških špic.
V strugo, ki jo je potrebno prečiti, se spustimo nekoliko previsoko. Sledi spuščanje po strugi navzdol, preko tolmunčkov, ki jih je na nekaj mestih kar težko obiti in tako se srečamo že s prvim ogrevalnim plezanjem. Po grapi se povzpnemo na Staničev vrh, kjer sledi krajši oddih in nato najprej spust po vrvi prvih 15 metrov. Naprej vrvi nismo več uporabili.
Sledi plezanje gor in dol po špicah, ki postrežejo z prepadnimi pogledi na vse strani. Izmenjuje se dobra skala, ki jo prekinjajo tudi zagruščeni odseki, na katerih je potrebno biti še posebej previden, da se ne odpelješ proti dolini.
Lahko se držiš strogo grebena ali pa poiščeš kakšen obvoz, ki so v glavnem po levi strani in si prilagajaš težavnost ture.
Pred najvišjim, 150 metrskim stolpom, smo nekateri to vzeli že skoraj preveč resno in vznožni stolp zaobšli po levi strani, kjer pa se stezica nenadoma konča in naprej ni več vidnega prehoda. Naravnost navzgor vodi razčlenjen kamin, ki pa nekako izstopa in nakazuje že kaj več od plezanja II. stopnje. Trije od zadaj že poročajo, da so desno našli obvoz, vendar nas 3 le zamika ta kamin in se ga lotimo. Plezanje je bilo res prvovrstno v zelo dobri skali. Ko smo že preko najhujšega opazimo pomožno vrvico zavezano okoli roglja. Le kdo je tu obupal, ko je že najhujše za njim, si mislimo in nadaljujemo. Ko priplezamo na mini grebenček, nam je postalo takoj jasno čemu ta vrvica v steni. Na drugo stran je bilo nemogoče sestopiti, saj je spodaj zeval prepad, desno navzgor je bila ena velika strma podrtija, ki je večino najbrž odvrnila od nadaljevanja. A glavni vodnik se le poda naprej in midva z ženo za njim. Ko zelo previdno prilezemo na vrh in pogledamo navzdol nas preseneti še večja podrtija prepletena z ruševjem, preko katerega se le nekako spustimo v škrbino, kjer nas čakajo ostali trije. Spodaj presenečeno ugotovimo, da smo plezali okoli svoje riti in sestopili skoraj na isto mesto kjer smo začeli. Doma v opisu iz Miheličeve knjige, Slovenske stene, preberem da se ta stolpič elegantno obide po desni strani in ni zajet v prečenje.
Na tem stolpiču smo tako bili deležni vsega, od izvrstnega plezanja po kaminu III., do razsutega nadaljevanja in sestopa s pomočjo ruševja, kjer si se lahko še edino zanesljivo prijel.
Sledi še napeto plezanje preko najvišjega stolpa in nadaljevanje, ki postreže še z kolenskim plezanjem, jahanjem skale in še čim.
Celotno prečenje poteka v napetem, adrenalinskem okolju, kjer smo vsi prišli na svoj račun, še posebej tisti, ki smo bili prvič v Zeleniških špicah in se po hrbtu tega spečega zmaja povzpeli na Srebrno sedlo, kjer se je prečenje končalo.
Res, tura ki je nekaj posebnega in te ne pusti ravnodušnega.