Nisem sicer šel po ferati 'Senza confini', ampak po 'Steinberger weg', a da se ne odpira nova tema bom pisal kar tu.
V soboto zjutraj sem parkiral na Plöckenpassu in se po avstrijski strani odpravil v smeri 'Cellonstollen', vojaških rovov, ostankov iz prve svetovne vojne. Do obeh ferat se da dostopiti tudi mimo rovov, tik pred njimi je odcep, a zakaj bi se jim ognil?
Nevednega lahko smerokaz, ki tik pred odcepom za rove kaže drugo smer za omenjeni ferati, celo zavede da si ne ogleda te vojaške znamenitosti. Rovom se izogne tudi dostop po italijanski strani. Težavnost plezanja po rovih je nekje A/B do B.
Mislil sem, da bo v tunelu temno kot v rogu(tako kot recimo v tistem na Sveti gori) a so odprtine na skalah posejane dokaj pogosto. Svetilka je tako po mojem mnenju samo priporočljiva ne pa ravno nujna, jaz sem jo vključil samo na nekaj mestih.
Ko pridem ven me čaka še kake 20-30 minut do razcepa za 'Senza Confini' in 'Steinberger weg'. Razcep pa zgrešim in tako po nemarkirani stezi pridem naravnost do vstopa v prvo omemenjeno, težjo ferato.
Treba je biti pozoren na napis 'Senza Confini' na skali, ki pa res pripelje na razpotje po markirani poti. To razpotje pa je le kako minutko, dve hoje pod vstopom v 'Senza Confini' in če bi to vedel mi ne bi bilo treba iti nazaj ampak bi enostavno sestopil za par deset metrov.
Od razpotja je še nekaj hoje po nekoliko izpostavljenem do vstopa v 'Steinberger Weg'. Ta je, čeprav lažja od 'Senza confini', tudi kar izpostavljena takoj ko se po začetnem lažjem delu obrne v steno. Taka ostane vse do prečenja, ki me pripelje v grapo. Ta je na začetku nezavarovana(I+) nato pa sem naletel na neke zarjavele zajle. Po njih pot začne zapuščati grapo in zopet se pojavijo normalna varovala. Težavnost tu morda za malenkost popusti, čeprav je tudi tu težavnost tako kot pred grapo B. Do izhoda iz grape tik pod vrhom je pot še na enem mestu nekoliko strmejša(B/C) nato pa vse manj in končno dosežem izhod. Od tam je do vrha še cca. 10-15 min hoje.
Ker je 'Senza confini' zame pretežka ne morem primerjati, verjetno je 'Steinberger Weg' dosti lažja, je pa razen začetka(A/B) konstantno B, z dvema odsekoma B/C in enim odsekom prostega plezanja I+. Skala je v spodnjem delu dobra, stabilna(kot se spodobi za Karnijce), v zgornjem malo manj. Ferato sem preplezal brez vlečenja po zajli(ta je tudi zelo ohlapna in očitno namenjena bolj samovarovanju, ki je zaradi izpostavljenosti zelo priporočljivo) razen na enem malo težjem mestu in enkrat ko sem se srečeval s sestopniki(po njej sestopajo nekateri, ki gredo po 'Senza confini').
Do vrha grem mimo nekaj vojaških rovov, razgled na samem vrhu pa je bil kar dober. Na zahodu se je bohotila Creta di Collina(desno od nje Rauchkofel), ki je zakrivala Monte Coglians in kar je še slabše, najbolj znani del Dolomitov(Tofane, Marmolada,...) okoli Cortine. Na jugu so se videli Predkarnijci, npr. zelo lepo Monte Amariana, naprej proti vzhodu Julijci z Montažem(ki se od tu vidi zelo mogočno, da kar nisem mogel verjeti da je to on), Višem, zadaj sem že med potjo prepoznal Kanin, videla pa sta se seveda tudi Jalovec in Mangart, Triglav pa ne... Naravnost proti vzhodu so se videli vzhodni Karnijci, najbolj markantno 'likalnik' od Trogkofla
, izza njih je kukal 'nepogrešljivi' Dobrač, severno pa so se videle Ziljske alpe in Visoke Ture.
Sestopil sem seveda po normalki, čez Cresta Verde in dol po italijanski strani do Plockenpassa in potem v Kötschahu na pir ter v Trbižu še na sladoled in domov.