....v višjih legah, nad 2000 bo sončno...so obljubljali...in sem šla preverit. Po dolini navzgor in na prvi dvatisočak ob poti. S planine Kuhinja sem malo pred 10.00 zrla v Krn in nisem si delala nobenih utvar, da bo "obljubljena" vremenska napoved držala. Ampak...če ne poskusiš, ne veš. In sem šla. Do planine Zaslap kopno, potem pa snežna brozga in nad Kožljakom zimske razmere. Temu primerno sem se tudi oblekla. Pot je dobro uhojena, pa vseeno sem jo nad Kožljakom ubrala tako kot ponavadi pozimi - "diretissimo" proti koči, ki je seveda, zaradi megle, nisem videla. Na trenutke sem gazila tudi do kolen, parkrat čez. Nekje na 3/4 poti se je pojavil močan JZ veter, ki me je občasno dobesedno potiskal navzgor. Dobrodošlo
. Kar naenkrat se je prikazalo zavetišče. Ni bila fata morgana. In malo po tistem, ko je v vasi Krn zazvonilo poldne, sem odpahnila vrata in vstopila v prenovljeno zimsko sobo. Drvi je na pretek, vendar za potrebe zavetišča, saj v zimski sobi ni gašperčka. So pa mize, klopi, odeje...za silo se da prespati.Skok še na vrh Krna,kjer se ni videlo skoraj da niti meter pred sabo. Megla se je trdno oklepala gore in veter je bil kljub temu, da sem ga dobro občutila, še vedno prešibak, da bi jo pregnal.Vrnila sem se v zimsko sobo na čajček, potem pa nazaj proti planini. Sonca res ni bilo
, bila pa je gora.