Že lani se mi je vrh Krna zdel izredno mikaven. Pa nam vreme žal ni bilo naklonjeno
. Letos me je vrh že nekajkrat kar klical k sebi zaradi njegove specifične oblike, zato sem vedela, da se bom kaj kmalu nanj tudi povzpela
.
Glede na to, da se je obetala prava poletna vročina in da pot poteka predvsem po južnatih pobočjih, sva se odločili, da jo mahneva tja proti vrhu v zgodnjih jutranjih urah. Pa kako prav nama je prišlo.
Torej, start pri izhodišču na Planini Kuhinja ob cca.6h. Kar nekaj se nas je v razmaku nekaj minut odpravljalo proti temu, na prvi pogled "zobčastemu"
očaku. Smatrali sva, da bo danes obiska kar precej, zato kar veselo na pot. Jutranji hlad je bil kar prijeten, a je bilo iz minute v minuto bolj toplo in vroče. Planinice, ki jih opazuješ na poti, so najbrž kar prijetne in ob povratku nazaj verjetno polne pohodnikov. Vidljivost tja v dolino in pogled na Matajur nista bila prav osupljiva---pravzaprav se slednjega sploh ni nič videlo
, tako da priložnosti za fotografiranje ni bilo veliko. V mislih si spet govorim "samo še malo, koča in vrh bosta kmalu dosežena". In sta po 3h res. Obiska seveda kar precej, kar je za ta vrh povsem razumljivo. Postrežba in prijaznost oskrbnika zares na visokem nivoju
---mimogrede, odličen čaj. Po ležerni uri postanka pri koči se povzpneve na vrh...ki ne nudi kaj prida razgledov
. Škoda...a očitno je potrebno tudi to...Sestopiva proti Krnski škrbini. Jz sem seveda hotla it še na Batognjico. Pogledat ostanke vojne vihre. Tod naokoli je tega kar precej, zato pot priporočam vsem, ki jih zanima ta del zgodovine. Batognjica ob lepem vremenu najbrž ponuja lepe razglede na dolino Po Lužnici in okolici, a nama to ni bilo dano. Na vsake toliko časa se nama je prikazal Vrh nad Peski, ki je izredno mamljiv. Trop ovčic-pa tudi ena kozica, naju prepriča, da sva obstali in uživali v družbi kar kako urco
. Nato pa preko Batognjiškega sedla na Srednji vrh (2032) in mimo doline Po Lužnici do lepega jezera v Lužnici. Pod pobočjem Maselnika pa slediva markacijam, ki vodijo proti Tolminu. Preko planin Leskovca in Kašina prideva po 5h
do izhodišča. Pot se je od Batognjiškega sedla pa do planine Kuhinja vlekla kot čreva
, sploh zato, ker je bila vročina kar neznosna (no ja, sicer piše, da je do planine Kuhinja 2,5h, a temu ni tako). Sicer pa je pot lepa in precej neobljudena, saj se večina pohodnikov vrača h Koči pri Krnskem jezeru in nato proti Lepeni.
Dan je bil zajet s polno žlico
, spet eden tistih, ki bi jih lahko uvrstila med top 5.
Krn bi naslednjič rada osvojila v sklopu Krnskega jezera in Peskov, tako da upam, da bom imela to priložnost, in to tudi udejanila.
Pa srečno!!