Planina Za Skalo in Kaluder

Zanimivo si se lotil tega lepega izleta: gor v Travniško dolino, pa dol k planini, pa gor na Kaluder ... . No, spodaj, od spodnje zapornice naprej, ti ne bi bilo treba tako daleč po dolini in potem prečno nazaj čez melišča - pa saj to verjetno veš - obstaja še direktnejša podvarianta dostopa na isto stezo.

Mimogrede, na katero od stezic oz. mulatjer si mislil, ko si napisal, da naj bi bila tista najlažja in naj bi nas na Kaluder pripeljala od Doma pri Krnskih jezerih oz. z lepenške strani? Si že kdaj bil po njej na Kaludru?

Z Debeljaka se vidijo dve možnosti/stezi, nadaljevanja v smeri proti Veliki Babi - obe se priključijo "klasični"/markirani na Veliko Babo

Ena vodi z vrha Kaludra pod Črno prstjo, druga pa cca 300 m nižje - stanje poti ne vem, "na oko" zgleda kar solidna.

Jaz sem sicer bila na planini Za Skalo že v soboto po markirani poti, ki vodi naprej k Sedmerim jezerom. Nadaljevala sem v Travniško dolino, na Travnik in na Plaski Vogel. Dodajam le še nekaj fotografij.

Včasih si želim po kakšni novi poti-stezi, pač tako, da jo spoznam, pa tudi, če gre malo naokoli. Od spodnje zapornice večinoma hodim pozimi s smučmi, vem, da je bližnjica, ki preseka cesto, druge pa nisem opazil, niti zanjo ne vem. se pa ta steza začne dejansko v Dolu pod Plazmi.
Mulatjera se od označene poti, ki vodi od DKJ odcepi v levo pod Veliko Babo, v nadaljevanju pa so dejansko kar tri, ena vodi na Predel z varianto na Črni vrh in proti planini za Črnim vrhom, ta je spodnja, zgornja vodi direktno na planino za Črnim vrhom, od te zgornje pa se ena odcepi še proti Kaludru. Dejansko so vse precej zapuščene, zaraščene, marsikje so zasute, vendar še vedno najboljša opcija, tudi tista za dostop na Kaluder. Iz smeri DKJ na Kaludru še nisem bil, bi bilo pa to idealno za jesenski čas, sedaj je malo prevroče. Pa seveda v suhem, ker je ogromno trave.

Lepo sončno nedeljsko jutro je nakazovalo,da mi bo uspel še en zastavljen cilj.Že sredi tedna sem si zamislil, da obiščem planino Za Skalo nad zaselkom Vrsnik,ki se nahaja nad vasjo Soča.Avto pustim malo nad zaselkom Vrsnik pod Zjabci na višini 745m.Tam če gremo proti Skali se desno odcepi markirana pot.Sama pot do planine je zelo lepa in se srpentinasto vzpenja do vrha in ni zahtevna.Danes je bila pot cela v snegu.Na začetku kakšnih 10cm na vrhu pri planini(1510m) pa okoli 50cm.Sama okolica planine pa prava zimska poezija vse zaličeno s snegom.Planino so postavili na zelo lepi lokaciji saj se lepo vidi v dolino Soče,Kaninsko pogorje,Bavški Grintavec,Kaluder...Planino so pred leti vso obnovili.V dolino se vračam po isti poti.Tura izredno slikovita z krasnimi razgledi in nezahtevna,tako,da jo lahko obiščemo tudi v zimskem času če ni preveč snega.

Zanimivo pot smo si izbrali danes. Izhodišče v zaselku Log v Vrsniku, od tam po pastirskih poteh do opuščene Planine za Črnim vrhom. Na Kaluder smo se povzpeli po (s planine gledano) desnem žlebu, ki pripelje na greben med Kaludrom in Vovenkom, se nato prebijali med (sicer za silo požaganim) ruševjem in se strmo povzepli na gor iz Lepenske strani. Na povratku smo takoj za vršno glavo zavili desno in se skoraj direktno spustili nazaj na melišča pod Kaludrom. Sledil je povratek na Planino za Črnim vrhom, Planino za Skalo, od tam pa smo se po neoznačeni stezici, menda po pobočjih Zjabcev spustili do zapornice nad vasjo. Če bi ne bilo našega Jožeta bi mi tole težko našli, tako pa je 25 planincev PD Medvode opravilo še eno lepo, dolgo in odmaknjeno turo, ki ponuja poleg vsega še prelepe razglede.

http://tomazsarc.blogspot.com/2013/10/kaluder-5102013.html

Včeraj, na lep sončen dan, vzpon na Kaluder. Najprej do zapuščene Planine pod Črnim vrhom. Nato sledi precej strm vzpon na greben med Vovenkom in Kaludrom. Tu se usmerimo po precej ozki stezici (zdrsi prepovedani) v levo in v tej smeri dosežemo po zelo razglednem grebenu prostrani vrh. Kaluder res ne skopari z razgledi in je res vrh za dušo. Zapustili smo ga po melišču z njegove vzhodne smeri in se usmerili nazaj preko Planine za skalo po markirani poti na izhodišče. Omenila bi še prav lepo, travnato in med macesne položeno potko med eno in drugo planino.

Noro!
http://primozgraheljsblog.blogspot.si/2017/10/brezpotni-vikend-2del-iskanje-rusje.html

Ne me dražit s Kaludrom. Že dvakrat sem ga neuspešno "osvajal".Ko bom shujšal () se ga bom lotil še enkrat.Ali pa če mi zrastejo peruti kot angelčku.

Miri, le poizkusi še enkrat. Saj veš kaj pravijo: "v tretje gre rado"
Ne dvomim, da ti bo uspelo.

@Primož,čestitke za nagrajeno znamko (poštno).

Hvala ti
Ko bi vedel, kako sem bil presenečen, ko sem to izvedel, še zdaj malo težko verjamem.

Nekoliko pozen start začnem nad Sočo, Zjabci in po srmem gozdu pridem na lovsko stezo, ki gre proti pl.Za Črnim vrhom. Kar lepo sledljiva. Nad planino pogledam v smeri Kaludra. Melišče, kjer gre stezca, gre v desno na greben. Neveda se po tej odpravil a bi jo moral nekje na sredini zapustiti in it po melišču navzgor do grebena. Nič narobe sem se nekaj časa lovil po grebenskem rušju. Naprej pa gre zelo ozka in zasilno prehodna stezica tik pod južnim grebenom. Nekaj obžaganih vej. Kmalu sem na vrhu Kaludra, kjer si vzamem počitek za malico in razglede. Po XX času grem naprej po grebenu in na primernem mestu zavijem levo med rušjem in po melišču do dolince, ki pelje do pl. Za Črnim vrhom. Tam se odločim, da grem v smeri pl.Za Skalo in sestopim po markirani poti.

Spet na Kaludru
http://primozgraheljsblog.blogspot.com/2018/06/kaluder-1980-m-1262018.html

Pridemo pote ob 7.00h, bodi "redi", pa še cepin za strme trave vzemi, saj je dva dni nazaj snežilo, pa nismo vedeli, kako bo...a ker na moji takratni lokaciji signala vedno ni, so me prijazne sotrpinke uro prej vrgle iz tople postelje, hmmm, a mi je oskrbnica vseeno hitro kavo skuhala, da sem vsaj do avta našla, saj sms o spremembi in plana ture in ure, še do danes ni našel mojega nabiralnika, hehe

Čez Vršič pademo v Trento, nato do Vrsnika, kjer že iščemo transformator, ki naj bi bil nekaka markacija za začetek brezpotne poti. Hja, kar mislite si, pri ženskah gre kar naravnost, kar v breg, kljub temu, da nam je prijazni, sicer začuden, možakar, ki smo ga srečali pri njegovem vikendu, predlagal drugo brez-potno pot, se me nismo dale. Že kmalu na začetku smo izgubile sled in edinega moškega v skupini, ma js ga imam na sumu, da je namenoma poiskal drugo pot, hehehe, a ker brez nas ni šlo, se je vrnil, malo za sedlom Predel, kjer smo mu pustile tudi naše vidne sledi, hehhee
Me pa smo, kljub začetnemu "sprehajanju" po gozdu ( beri, nekompromisno v breg, hahhahha), seveda imele "krompir" in v nekem trenutku stopile na iskano, dobro vidno, uhojeno stezico, ki nas je pripeljala do sedla Predel. Potem se je avantura poplezavanja, poplesavanja in objemanja z ruševjem lahko začela. Sicer, na začetku lušna gozdna stezica, hoja normalna, kar pomeni, stoje hodiš, tu in tam se pokaže delček puzzla, ki se skriva za gozdom, zato je bilo ugibanje o vrhovih še toliko zanimivejše, do točke, kjer zapustimo stezico, strogo desno na greben in tu se začne, borba tega dne, hehhe...oh rušje, ti rušje, ma kar ni in ni ga bilo konca, sicer par-x pokukaš na odprto, kjer kar stisne, saj si ali na grozljivo strmih travah, express v Lepeno, ali moraš poplezati po res krušljivem skokcu in samo upaš, da bo vzdržal...sedimo na sedlcu, nekateri že palice ven, hahhahahaa, ma ne za dolgo...ponovno ruševje...pa spust, pa spet vzpon, pa prečka in končno na grebenu, kjer je še par korakov nas ločilo od prvega, takrat še nisem vedla, tudi zadnjega - edinega današnjega vrha, imenovanega Kaluder.
Naj omenim, da je bilo preimenovanj in novo nastalih imen za ta naporno dosežen vrh ogromno, bi lahko mini legendo naredili in vsak se je po svoje spopadal z izpeljankami, kako si ime najlažje zapomniti.
Kljub ne doseženi višini 2.000m, je vrh fantastičen razglednik in res smo se naužili pogledov, predvsem pa, vsaj js, maliceee...ko so se trebuščki napolnili in glave malo spočile, smo dorekli, kako, predvsem, kje naprej...Ma, me je vleko na Veliko Babo, pa čeprav je to pomenilo verjeten sestop v mraku ali temi in priznam, sem se kooomaj ločila od misli nadaljevanja, je pa res, da je ura bila že pre-pozna.
Sestop po že znani poti, vse do planine za Črnim vrhom, nato res lušna prečka do planine za Skalo (kjer je tudi voda, sicer bolj kaplja, a s potrpežljivost se da napolniti plastenko) in po markirani nazaj do avta. In ker se je edini moški predstavnik zelo potrudil pri natančnem opisu naše poti, sem si drznila njegove navedbe sposoditi
Vrsnik (550 m) - mimo Pezdilč-a in Črč-a do sedla med
Črnim vrhom in Vovenkom imenovan Predel (1.282 m) - pod Vovenkom po
grebenski na Kaluder (1.980 m) - sestop do Planine z Črnim vrhom (1.529 m) -
lovska koča (1.542 m) - Planina za Skalo (1.510 m) - sestop po markirani
poti Vrsnik (740 m) - do izhodišča s strumnim korakom po asfaltu cca 2 km​

Tura čisto brezpotje, sploh če greš malo po svoje, res naporno, saj se bojuješ z ruševjem, ki ga kar ni in ni konca, tako da stare hlače, stari čevlji in nekaj proti smoli, iglice pa te še nekaj časa spominjajo na to svojevrstno prečenje.
Ko stopiš na vrh Kaludra, si šele na pol poti, čaka te še kar dolg sestop do izhodišča, zato bo greben Kaluder - V. Baba, kot samostojna avan-tura prišel na vrsto drugič.

Tudi tokrat družba odlično 10, vreme vroče, dan prekratek, predvsem pa veliko smeha in dobre energije...

V soboto sva se dva potepala po teh krajih. Turo sva začela v Lepeni pri domu Klementa Juga. Sledila sva markacijam za Krnska jezera, a le do odcepa za Veliko Babo. Tudi tej poti sva sledila le do mesta, kjer ta naredi dolg ovinek v desno. Tu sva markacije zapustila in poiskala prečno pot čez področje, ki je na zemljevidu označeno z imenom Dlana. V dobri uri naju je pot pripeljala na greben med Vovenkom in Kaludrom. Ker sva se že oba pretepala od tu naprej po brezpotnem grebenu, sva se tokrat spustila proti planini za Črnim vrhom. Malo pred planino se je v smeri Kaludra na najno presenečenje odcepila dobro vidna pot (tudi rdeča oznaka). Poti sva sledila in se nisva usmerila na melišče. Na greben naju je pripeljala nekoliko bolj desno, tako da sva se vseeno morala malo pretepati z rušjem. Od tu do vrha ni bilo več daleč, čeprav tokrat nisva našla idealnih prehodov. Z vrha sva sledila mulateri, ki se spušča v smeri Babe, a ne prav dolgo. Na najnižji točki grebena ga "napadeva". Greben nama vzame dve uri, večinoma se prebijaš čez rušje, na nekaterih mestih je tudi malo zračen. Stezice, ki je vrisana na zemljevidu po grebenu ni, sicer se jo sluti pod rušjem, to pa je tudi vse. Z Babe se vračava po markirani poti nazaj na obhodnico od jezero proti Lepeni. Tura je trajala enajst ur in pol, večinoma po nemarkiranih stezah oz. brezpotju. Primerna je za tiste hribovske sadomazohiste, ki jim ni tuja borba z rušjem vseeno so to čudoviti in samotni kraji, kjer moraš imeti srečo, da srečaš kakšno živo bitje. Prvokategorno brezpotno doživetje, ki pa mislim,da ga ne bova več ponavljala

Krožna tura Pl. Za skalo - Kaluder - Velika baba - Lanževica - pl. Za skalo
Da ne odpiram nove teme, bom dodal kar tukaj. Podobne ture nisem zasledil.
Ne gre sicer za trenutne razmere, a je mogoče dobra ideja za jesensko turo.
Do pl. Za skalo grem po poti, ki se začne pri rampi in gre mimo lovske koče. Jesenske barve na planini Za skalo so čudovite. Odpravim se naprej proti planini Za Črnim vrhom. Zavijem levo gor preko travnika do vznožja severne strani Kaludra, kjer gruščnati jezik omogoči vzpon skozi ruševje na greben. Nadaljevanje proti Veliki babi zgleda kosmato. Z vrha se spustim po stari mulatjeri, ki se spušča proti planini Duplje, mimo škrbine, takoj za njo pa poiščem najlažjo pot levo na greben. Vzpon zahteva lažje plezanje po strmih travah in nekaj borbe z ruševjem. Ko pa sem na grebenu, se situacija izboljša. Med ruševjem se vedno najdejo lepi prehodi in razen nekaj mest, ki zahtevajo lažje plezanje, ni sile. Kar hitro napredujem in kmalu si na Veliki babi privoščim počitek in malico.
Z Velike babe se spustim do vznožja vršne glave in kjer markirana pot zavije desno, nadaljujem naravnost v smeri Lanževice. Sledim grebenu nad iščem prehode. Prehodi so lahki in mestoma je zaslediti ostanke stezice. Obidem nekaj vzpetin, ena je označena kot Predolina, in se začnem vzpenjati proti Lanževici. Vreme ni naklonjeno fotografiranju, vseeno precej slikam, ker sem s seboj tovoril brezzrcalno "zverino".
Z Lanževice se odpravim po lahko prehodnem svetu v smeri SV proti Oslovi škrbini, preko katere poteka markirana pot od Koče pod Bogatinom proti planini Za skalo. Gre za staro mulatjero, ki se vije po dolini Predolina. Z Oslove škrbine se prečenje lahko nadaljuje v smeri Malih vrat, preko katerih poteka druga mulatjera, a prehod do tja zahteva nekaj lažjega plezanja. Od tam je možen tudi vzpon na Kal. Ker sem tisto pot že poznal, te pa ne, sem zavil levo in se skozi Predolino vrnil do planine Za skalo in po že znani poti nazaj do izhodišča.
Tukaj velja opozorilo, da je pot izvedljiva le v dobri vidljivosti, ker lep del poteka po popolnem brezpotju. Greben med Kaludrom in Veliko babo mestoma zahteva suvereno plezanje do II stopnje in zanesljiv korak.

Super lepo! Čudim se pa tako rumeni barvi macesnov.

Kot rečeno, niso trenutne razmere.
Tole je kot ideja za jesensko turo.