Že kar nekaj časa je v meni tlela želja stati na eni impozantni špici v JZ ostenju Raduhe, točneje malo pod Malim Rtom. In včeraj sem skupaj z Milanom ob vsem ostalem dogajanju dočakal tudi to. Z dogodivščino sva začela malo pred šesto pri Račniku. Začela sva po markirani a si hitro premislila in šla raje po klasiki do Račkih vrat. Vrata so še vedno brez kril.
Nadaljevala sva skoznje navzdol do glavne grape, kjer se ob vstopu vanjo sramežljivo pokaže tudi špica. Kaj naju v grapi čaka nisva vedela, zato sva se ob vsakem premaganem skalnem skoku veselila kot kakšna otroka.
Obvozi bi namreč bili samo še bistveno težji. Točno pod špico pa nama je visok skalni skok ustavil nadaljevanje po glavni grapi. Nadaljevala sva po stranski levi grapi, ki naju je višje pripeljala na Mali Rt. Pojavila se je tudi občasna megla, ki pa je samo še dodala čarobnost dogajanju. Z Malega Rta sva se po ozkem in precej zračnem grebenu spustila na špico, ki je povsem na koncu tega kratkega grebena. No, pa nama je uspelo. Greben je z nekaj lepega poplezavanja, malo ruševja in dvema kratkima skokoma, kjer sva se pri spuščanju abzajlala. Sledil je vzpon nazaj na Mali Rt. Sestop sva začela po markirani, malo nižje skrenila na lovsko in po njej do solnice nad križem. Tu pa sva se podala v novo avanturo, namreč v iskanje lovske poti, ki vodi navzdol v glavno grapo, kjer sva zjutraj vanjo vstopila. Sva kar malo štrikala predno sva jo vdela.
Pri tem sva naletela tudi na globoko brezno. Vendar se je izplačalo, saj je to res čudovita pot. Z nje je tudi krasen povsem drugačen pogled na Račka vrata in na osvojeno špico. Treba pa je povedati, da je pot na trenutke zelo strma. Iz grape sva nadaljevala po lovski poti na kateri sva se nazadnje z Zlatkom naužila adrenalina.
Tudi tokrat ga ni manjkalo samo, da sva njen konec takoj vdela.
Ja, bilo je čarobno naporno.
Upam, da še kdaj.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez