Kolega je predlagal obisk Skutnika in takoj smo bili dogovorjeni.
S parkirišča v Zadnji Trenti smo se odpravili v planino Zapotok. Opazili smo par novih klinov, višje tudi del poti, ki se je podrl in je sedaj napeljano dovolj zajl in zabitih nekaj klinov. Kar zahteven pristop z ozirom, da gre le za pristop na planino.
Pred planino smo zavili desno skozi gozd in se hitro povzpeli na del za Razorcem. Tam naletimo na markirano, a slabo vidno pot iz sedla Kanja proti Špički.
Svet za Razorcem je pravljično lep
. Naša smer je bil zatrep pod Zagorelcem in Jelenkom. Na sredini zatrepa smo zavili desno pod vznožje Skutnika. Pristop je seveda po brezpotju. Kače!
Pod vznožjem nekaj malega pojemo in nenehno ogledujemo, kje bi se lotili Skutnika. Žena je nad vzponom že takoj obupala in dejala da bo navijala za naju kar ob vznožju gore. Midva sva se gore lotila po južni strani, kjer sva ves čas v cik- caku pridobivala višino.
Nekje na polovici svet postane najbolj strm. Pomagala sva si s cepinom, Igor si je nadel celo manjše dereze.
Pod vrhom se med trave pomešajo skale. Tam sva prečila precej desno in se ognila skalam pod vrhom. Kar naenkrat sva se znašla na vrhu
.
Razgledi so bili seveda božanski. Na vrhu sva ostala kar precej časa.
Nazaj po isti poti. Kmalu pod vrhom sva spet naletela na gada. Le kako je zlezel tja gor
?
Korak za korakom potem nazaj do vznožja.
V planino Zapotok smo se potem vrnili zahodno od planine. Igor je poznal prehod, ki nas je kar naenkrat dostavil v planino.
Hlajenje v potoku in vrnitev v Zadnjo Trento.
Slike:
http://www.petersfoto.si