Drago in Vinko me že ob petih pobereta v Domžalah - udobno se namestim na zadnjem sedežu, saj imam redko kdaj to priložnost. Kot bi mignil, smo v Planici, kjer nas čaka najbolj senčen parking. Tudi hoja do koče v Tamarju je v troje minila hitreje, kot bi šel sam. Gospodje odprejo ob osmih. In to naj bi bila planinska bajta
.
Opis nadaljnje poti je lepo opisal že Drago, ki se mu lepo zahvaljujem za povabilo na to lepo dogodivščino. Malce jo je skazila le megla, ko smo se nahajali na Kotovi špici, saj nam je preprečila najlepši pogled na svetu. Tolaži me dejstvo, da sem imel leta 2003, ko sem jo obiskal prvič imel idealne razmere in mi slika že 17 let krasi predsobo
Tistega pozno septemberskaga dne sem ubral drugačno pot; Via della Vita-Vevnica-V koncu špica-Kotova špica in nazaj do bivaka na Robu nad Zagačami, mimo Malega koritniškega Mangarta na Mangart in sestopil mimo bivaka Nogara ter koče Luigi Zacchi proti avtu.
Tokrat je bil zame nov pristop na Vevnico in sestop s Kotove špice, ki smo ga v petek opravili brezhibno.
Jezi me okorelost in neživljenskost prevoznosti ceste v Tamar, saj dokler smo mladi
še gre... Naj jo zaprejo po sedmi uri za tiste, ki jim je koča cilj, ne pa šele prva postaja.