Po Ankoglu prejšni vikend sem se včeraj lotil še Säulecka in to po Buderusweg, ki poleg normalke tudi ni preveč tehnično zahtevna, je pa naporna. Kljub temu se seveda, kot z vsako goro tudi z 'damskim tritisočakom' ni za šaliti. Zanimivo, da naj bi mu ta nadimek, ki je morda nekoliko podcenjujoč do planink, nadela ravno ženska.
Od parkirišča, do Giessener hütte, luštna gozdna pot. Od tam proti Malniški škrbini(smerokaz za njo se nahaja šele na drugi strani koče za ovinkom - prijazni oskrbnik mi sicer natančno opiše pot). Po razmeroma še lahki poti prispem do majhnega jezerca. Tam pa se začne duhamorna in naporna pot čez skalne bloke, ki traja vse do priključka na normalko kake tri četrt ure pred vrhom, s premorom na delu tik pred Malniško škrbino, kjer je pot zavarovana(nezahtevno).
Bloke je treba prečiti previdno, markacije(predvsem v obratni smeri) samo nakazujejo smer poti, prehode je treba v glavnem najti sam. Vsi bloki tudi niso stabilni zato je treba paziti na korak. Ne moremo se zanesti niti na velikost saj se lahko še tako velik blok premakne pod nogami.
Na Malniški škrbini začne pihati, pod njo pa zgrešim odcep proti vrhu in tako porabim dodatne pol ure. Po priključku na normalko pelje tik pod vrhom pot čez skale in tu pa tam je treba za katero prijeti. Nič zahtevnega, niti izpostavljenega a temu se lahko izognemo tako da sledimo shojeni poti mimo markirane poti na vrh(posvetilo se mi je šele pri sestopu).
Na vrhu sicer razgled kolikor so ga dopuščali oblaki, naše alpe se sicer niso videle, tudi Grossglockner je bil nekje v oblakih, cilj prejšnjega vikenda, Ankogel pa se je na koncu le prikazal za trenutek.
Čas sestopa ni bil dosti manjši od časa vzpona saj je bilo zopet treba prečiti tiste bloke. Malo sem se bal, ker je bila proti večeru napovedana možnost neviht, k sreči je pri tej možnosti tudi ostalo. Nazaj grede je bila pot čez bloke še težja saj markacije vsaj v smeri vzpona tu pa tam nekoliko pomagajo najti ustrezno pot, nazaj pa praktično nič. Pri Avstrijcih se sicer pogosto zgodi, da je pot v spustu slabše markirana kot v vzponu kar zna nagajati pri krožnih poteh.
V Giessener Hütte me potem prijetno preseneti oskbnik. Ker v kočah ponavadi ne sprejemajo kartic, denarja pa nisem imel, je rekel da lahko spijem pivo kar zastonj. Ker je zunaj veselo kramljal z gosti s štamperlom v roki, je morda njegova dobra volja izvirala od tod
Ker se je že mračilo, grem do parkirišča kar po cesti in ko pridem do avta je bila že trda tema, domov pa pridem ob polnoči.