Mrzli dnevi so naju spet prinesli v lepe kraje ob Tržaškem zalivu. Kraške vasice in nizko gričevje imajo poseben čar in rada jih obiskujeva. Vsakič se premakneva nekam drugam in raziskujeva še neznana področja. Tudi tokrat ni bilo nič drugače in pot je spet poskrbela za nekaj presenečenj.
Parkirala sva na osrednjem trgu v Nabrežini poleg cerkve Sv. Roka, kamor se splača priti s praznim želodcem
. Na eni strani trga se lahko posladkamo v domači pekarni Jazbec, na drugi pa preženemo jutranjo zaspanost ob odličnem kapučinu v kavarni Igor. Slovensko poimenovanje je za te kraje samoumevno, kakor tudi slovenska govorica. Posebno lekcijo na to temo sva dobila v gostišču pri vhodu v Devinski grad
.
Iz Nabrežine sva se usmerila na sever proti Pitnjem vrhu. Tam se nahaja krasen park Škaljunc, ki ga je uredil domačin Danilo Lupinc. Tu je polno pastirske arhitekture iz suhozida, kot tudi objektov in zaklonišč iz prve vojne. Najdejo se tudi kraške jame in celo udornica, ostanki kamnoloma in apnenica. Vse je lepo označeno, skratka za pogledat
.
Nadaljevanje je potekalo mimo Šempolaja v najvišje predele gričevja. Dolgo, dolgo sva hodila tik ob državni meji, na kar so naju vsake toliko časa opozorile posebne table iz bližnje preteklosti. Vmes sva pohodila še vrhova Bezgonov vrh in Grmada, od katerih je ravno slednji tudi najbolj obiskan. Z njega je lep razgled v smeri bližnjega Monfalcona.
Tu sva obrnila na jug proti Devinu. Grad sva si ogledala le od zunaj, kaj več pa tudi ni bil najin namen. Vračala sva se po razgledni Rilkejevi poti in se mimo Sesljana spet povzpela na razgledno pot visoko nad cesto Sesljan-Trst. To pot imenujejo tudi Žajbljeva pot (Sentiero della Salvia), zaradi ogromnih količin samoniklega žajblja. Na primernem odcepu je sledil še kratek sestop na izhodišče in pred odhodom domov kavica na jutranji lokaciji.
Koordinate izhodišča (vas Nabrežina): 45.7497225N, 13.6733444E