Tržaški Kras

@miri, za vejico sledi presledek. In pika na koncu stavka.

In jaz učim drugega.

Pri tako čudovitem opisu, se nekdo spomni, da je ena beseda oziroma poimenovanje kraja "napačna". Ob tem ste spregledali, da je @bagi vse ostale kraje poimenoval v slovenskem jeziku, hkrati pa povsem logično uporabil eno poimenovanje v italijanščini. Pa kdo mislite, bo še kaj objavil, če ga boste popadli kot stekli psi?
In ste morebiti opazili, da je ob vsaki sliki komentar, ki marsikaj razloži, hkrati pa nam pove zakaj je slika tam. Ne pa 57 ali koliko slik brez komentarja... .
Hvala bagi za odličen prispevek, krasen namig za spoznavanje zamejskih krajev sem dobil.

Jaz pa vzamem tak komentar kot dobronameren. bagi je pojasnil po svojem prepričanju in to je to. Sicer pa jaz ne mislim, da se premalo objavlja na tem forumu, ampak v glavnem se premalo komentira. Če se komentira, je to znak, da se je bralo in ogledovalo slike. Komentarji so zelo dobrodošli

@bagi:"kapo dol" za vse tvoje opise vajinih poti.
@geofor:zeelooo dobro povedano !!!
Zaradi takšnih "kauč opazovalcev/komentatorjev" pač najbrž veliko akterjev ne objavlja nič na tem forumu.

@bagi: čestitke obema za super ture,predstavitve in opise...mnogi tako spoznavamo lepe kraje,dobimo ideje in obenem željo da jih tudi mi nekoč morda prehodimo.
Včasih sem rada opisovala svoje ture in predvsem razmere na teh poteh .Sedaj se mi ravno zaradi "pametnjakovičev " več ne da, škoda časa in energije

mukica, pa je škoda!Smo radi brali tvoje objave.
Pametnjakoviči so pa itak povsod kamor pogledaš, zaradi njih pa jaz ne bi obupala

@geofor

popadli kot stekli psi
Vidiš, tudi ti nisi izbral strpnega konteksta.
LP!

Dež pa še vedno pada, tudi v Trstu, Gorici in Čedadu

Alora, v Gorici in Trstu je trenutno suho, v Čedadu pa ni sile

Gorica in Trst suho, Čedad nekaj malega dežja

Hvala vsem za zanimiva mnenja, sploh tistim, ki so prepoznali osnovni namen mojega objavljanja . Je pa tale tema oglodana do kosti in bo že čas za kakšno novo objavo. Pravilno slovensko, ali pa tudi ne .

Večerno sneženje je spremenilo najine načrte za naslednji dan in kaj hitro se je kot nadomestni cilj spet pokazal Kras. Čim bližje morju da ja ne bo drselo, torej greva ponovno čez mejo v Italijo. Tokrat sva se pomaknila bližje Trstu in namen je bil prehoditi področje med Križem in Opčinam po še nepoznanih poteh. Kot glavni cilj sva si zastavila grad Miramare in Briško jamo, vse ostalo pa bo prinesla pot. In je, kot vedno .

Štartala sva na slovenski strani, v Vogljah. To je manjša vasica in parkirnega prostora ni ravno na pretek. Nič zato, saj tudi obiskovalcev najbrž ni prav veliko. Te pa Google nič kaj elegantno dostavi do sem preko Italije in ne Sežane, zato pozor vsem nepoznavalcem prometnih povezav v teh krajih.

Pri sosedih sva bila že čez dobrih 100 metrov. Kmalu sva ujela markirano pot s številko 3, ki sva jo kar dolgo sledila že prejšnjič. Očitno je namenjena obmejnem pasu. Sledili so številni odcepi, na katerih se brez poprejšnjega načrtovanja smeri ne bi znašla. Temu jaz pravim domača naloga, cilj tega pa je ne izgubljati čas po nepotrebnem in določiti okvire, ki sva jih sposobna prehoditi. Običajno rata .

Tu naj opozorim na zelo slabo viden delček poti, ki pred Briščiki preči avtocesto. Uradno so to modre markacije poti VertSPDT, v naravi pa je težko sledljiva. GPS sled je tu več kot priporočljiva, glavni cilj pa je avtocestni viadukt, pod katerim se pride na bolj uhojeno stezo na drugi strani.

Ogledala sva si vse kar naju je zanimalo. Všeč nama je bil grad Miramare in njegova okolica, za ogled Briške jame pa nama je žal zmanjkalo časa. Zelo zanimivo je tudi Marijino svetišče na Vejni, ki pa je po mojem mnenju ušlo čez meje dobrega okusa. Več informacij o poteku poti kot vedno še na fotkah ...

Koordinate izhodišča (vas Voglje): 45°43'46.0"N 13°48'29.3"E

Lepo, vedno znova. Košuta ni zaman napisal pesmi o Krasu

Na Krasu je krasno –
nikdar ni prezgodaj,
nikdar ni prekasno:
vse je zmeraj o pravem času,
na Krasu.

Na Krasu je krasno –
nikdar ni pretiho,
nikdar ni preglasno:
vsi so zmeraj na dobrem glasu,
na Krasu.

Emil, Mateja,
ko bosta spet v tistih koncih, si oglejta (če si še nista, seveda) še astronomsko obeležje (ni daleč od Vejne). Kar verjeti ne moreš, sredi tistega "žbunja", da se je obeležje nekoč videlo z morja

https://www.carsosegreto.it/2009/07/segnale-fisso-mira-monte-gurca.html

https://superchineadventures.com/2017/11/01/segnale-fisso-di-mira-cai-n-12/

https://www.triestemetro.eu/itinerari/punto/227/55

Hvala Bojan, za idejo in verze. Prvič jih berem in težko je Kras lepše predstaviti .

Letos sva bila tolikokrat na Krasu pri sosedih, da bi se že lahko naučila italijanščine. To imava v planu, zaenkrat pa sva ostala pri naročanje kave in kar paše zraven . Idej za raziskovanje še vedno ne zmanjka, lepih in neznanih krajev tudi ne. Vedno bolj se pomikava proti Trstu, zato je to področje bolj gosto poseljeno. Se pa tudi tu najdejo poti, ki so bolj podobne kozjim stezicam kot čemu drugemu.

Tokrat sva štartala v vasi Orlek blizu mejnega prehoda Fernetiči. Tega sva tudi prečila in se mimo njega povzpela na navišjo točko tokratnega izleta, na Veliki Medvejek. Ta je razglednik, s katerega se vidi daleč na obe strani meje. Sledil je spust mimo Opčin proti morju, ne nujno v optimalni smeri . Bolj kot to sva želela videti čim več in izkoristiti dan.

Vračala sva se ob obali v smeri Trsta. Toliko propadle industrije že dolgo nisem videl. Objekti se rušijo, nešteto železniških tirov prerašča drevje. Po eni strani zanimivo, po drugi srhljivo. Kakorkoli že, pri tramvajski progi sva obrnila navzgor in po nešteto stopnicah prisopihala čez kraški rob. Sledil je še povratek na izhodišče in vožnja domov. Še prideva .

Koordinate izhodišča (igrišče za vasjo Orlek): 45.6898500N, 13.8396786E

bagi, Mateja,
tolele verjetno še nista

https://www.intrieste.com/2023/04/19/a-secret-laboratory-inside-an-abandoned-aqueduct-in-aurisina/

Ne nisva, to so bolj lokalne skrivnosti . Povsod jih je dovolj, le poznamo jih ne. Ko sem npr. raziskoval ozadje objektov na Monte Nebria sem v bližini Ukev odkril tole ... https://www.frontieraest.it/en/ugovizza-eng/

Bagi, hvala za opis. Ta vikend sem prehodil prvo od poti.

Najprej opozorili:

1. Pot od razgledišča nad Kogljami do Koče Premuda ima kar hribovski karakter, je izpostavljena in, zaradi drobirja, nevarna za zdrs. Previdnost ni odveč, še posebej nižjegornim pohajkovalcem, ki niso vajeni visokogorskih poti.

2. GPS aplikacija (pri meni Orux), ne samo, da je dobrodošla, ampak kar obvezna. Brez nje bi že pri Botaču zalutal nazaj v Slovenijo ali pa šel po sicer lepi razgledni poti direktno do Premude (tudi pri meni ob ene enajstih še zaprta), a se izognil razgledišču nad Kogljami, ki ga je vsekakor vredno obiskati.

Da ne govorim o labirintu potk in stezic od Hrvatov do in čez Bazovico, vse do spomenika bazoviškim žrtvam. Dalje na Kokoš vodijo sicer modro-bele 'knafeljčeve' markacije.

Del poti od Hrvatov do Nemogoče jame poteka nad plezališčem in Ferato Bruno Biondi (pred kake 5 leti bil tam)

Razen zjutraj, ko je bilo kake 2 do 3 pod nulo (leto in en dan po bagijevem obisku ), posebnega mraza pri meni ni bilo, burje tudi ne. Pač pa je zjutraj, na kolesarski po trasi bivše proge, tudi sedaj že bilo polno italijanskih kolesarjev. To traso sem sicer pred kake 15 leti prevozil tudi sam (Kozina - Trst - openski Tramvaj do Opčin (takrat še vozil) - Orlek - Lipica - Bazovica - Kozina)

Iz opisa Nemogoče jame sem pa izvedel, da je (za)'nalašč' bila ustanovljena komisija za raziskovanje le-te