Tržaški Kras

Ni za kaj Simon . Lepi kraji so to in če rabiš kakšno GPS sled, mi kar sporoči.

Še enkrat sva izbrala za izhodišče Orlek blizu Fernetičev. Cilj je bil raziskati številne hribčke in dolince precej bolj levo kot prejšnjo rundo. Tudi tokrat je bilo vse skupaj krožna varianta, kot vmesna cilja pa so bile najprej Opčine na eni strani in Bazovica na drugi strani kroga.

Tokrat so bile vse poti nadvse udobne, tudi na grebenu nad Tržaškim zalivom. Tu je morala potekati neke sorte meja, ker je ohranjenih veliko mejnih kamnov, ravno tako se najdejo podstavki za topove in številni jarki. Za razliko od prejšnjih raziskovanj sva na teh poteh srečala veliko pohodnikov, še tekačev je bilo kar nekaj. Očitno se pozna bližina Trsta in da ljudje iščejo sprostitev v naravi. Tudi midva sva taka in komaj čakava nadaljevanje .

Koordinate izhodišča (igrišče za vasjo Orlek): 45.6898500N, 13.8396786E

Sneženje in prav nemaren mraz v večjem delu Slovenije sta zaslužna za ponoven obisk pri sosedih, tokrat že osmič. Kar veliko sva že raziskala tam okoli, še precej novega naju čaka . Tokrat je bil na vrsti predel ob italijanskem delu Soče, ki bi ga mirne duše lahko poimenoval po poteh Soške fronte. V hudih bojih med Avstroogrsko in Italijo je tu izgubilo življenje tudi mnogo Slovencev in ne govorijo zastonj *Doberdob, slovenskih fantov grob*. Žal za njih, kot žal tudi za stotisoče drugih vojaških duš, ki so v teh krajih izgubile življenja v imenu političnih interesov.

Da so tu potekale prve bojne linije sem opazil že v prvem delu poti, na vrhovih Monte S. Michele. Ta ima štiri vrhove, eden od njih ima tudi slovensko ime Debela Griža. Toliko jarkov, rovov in podzemnih labirintov ne vidiš pogosto. Greben so držale avstroogrske enote, posebej veliko je bilo madžarskih vojakov. Po njih se imenujejo tudi ulice v bližnji vasi Martinščina (San Martino del Carso).

Tudi hrib Mali Brestovec v zadnjem delu poti je absolutno vreden ogleda. Ves je prevrtan, podzemni labirinti pa so urejeni za ogled. V njih je muzej na prostem s pojasnil o tedanjih dogodkih. Večina je zapisana tudi v slovenšini, tako da z razumevanjem ne bo težav. Do najvišje točke hriba pa pridemo po stezi, ki poteka okoli hriba. Tudi tam je nekaj tabel s pojasnili in velik obelisk v spomin in opomin.

Od vsega pa me je najbolj prevzela neskončna kostnica na pobočju griča Sei Busi poleg vasi Sredipolje (Redipuglia). Tam so shranjeni ostanki 100.187 vojakov 3. italijanske armade, ki so padli na fronti ob reki Soči. To je največji tovrstni spomenik v celotni Italiji, menda celo Evropi.

Vse skupaj je v bistvu velikansko terasasto stopnišče, na vrhu katerega stojijo trije kamniti križi. Vseh teras je 22, na njih pa so v abecednem vrstnem redu shranjeni posmrtni ostanki 39.857 identificiranih vojakov. Na vrhu pod križi sta še dve ogromni grobnici, pokriti z bakrenima ploščama. Tam so ostanki 60.330 vojakov, ki jim niso mogli določiti porekla. In vtisi, ko se sprehajaš med desettisoči mrtvih ? Presenečenje, žalost, jeza, predvsem pa spoštovanje ...

Koordinate izhodišča (Miren) : 45°53'40.8"N 13°36'30.1"E

Poučna, vznemirljiva in skratka, krasna predstavitev zamejstva..

Za tokratni obisk pri sosedih sva izbrala krajše in bolj ležerno potepanje, ravno pravšnje za slabšo vremensko napoved. Naslov teme je Tržaški Kras, zato sva se odpravila naravnost v Trst. Peš seveda .

Parkirala sva v Bazovici, ki sva jo obiskala v enem od prejšnjih raziskovanj. A poti je v teh krajih mnogo in večinoma se trase lahko načrtuje brez ponavljanja. Tudi tokrat je bilo tako in po nepoznani poti sva bila hitro v Trstu. Včasih je v centru vrvelo od Jugoslovanov, sedaj pa je to čisto, urejeno mesto. Največji razcvet je Trst doživel v času Avstroogrske, ko je bil glavno pristanišče monarhije. Zgodovini primerno se da v mestu tudi marsikaj videti in sprehod skozi osrednji del je bil poseben užitek.

Vračala sva se po trasi bivše ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst in Poreč. Dolga je bila 123 km in imela 11 mostov, 6 viaduktov in 35 postajališč. Marsikaj od tega je še ohranjeno, trasa pa spremenjena v kolesarsko in pohodniško pot. V zaledju Trsta je pot prevlečena z neke sorte asfalta, v nadaljevanju pa je za podlago makadam. Začuda nisva srečala kaj dosti kolesarjev, čeprav jih je običajno vse polno. Morda je bilo krivo vreme in ne preveč prijazne temperature, a nama je to čisto odgovarjalo . Kmalu sva bila visoko nad Trstom, kjer sva pri Jezeru obrnila proti Bazovici in po slabi uri prispela na izhodišče. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Bazovica) : 45°38'34.9"N 13°51'58.8"E

Lepo, krasni konci, tudi meni precej ljubi. Ob priliki vama priporočam izliv Soče v Jadran, krasno, samo ne v mokrem, ker je blata do kolen. Potem pa Gradež in bližnji Oglej, povsod veliko lepega za pogledat in krasni sprehodi v samih mestecih in okolici.

http://riservafoceisonzo.it/
https://www.zadovoljna.si/potovanja/grado.html
https://www.burger.si/Italy/Aquileia/uvod_SLO.html
https://www.thewalkofpeace.com/sl/locations/aquileia/

Hvala za linke . Te kraje imava že ogledane, predvsem ker je tu začetek zanimive poti Camino Celeste. To je italijanska varianta Jakobove poti z zaključkom na Višarjih, tako kot naša gorenjska veja. Še povezava ... KLIK

Pomlad nezadržno prihaja v naše kraje, še precej bolj se to pozna ob morju. Izbira območja zato ni bila vprašljiva, sva pa nekaj časa cincala med obiskom našega primorja ali italijanskega. Na koncu sva izbrala slednjega v duhu raziskovanja Tržaškega Krasa. Tokrat sva prehodila območje med Trstom in Miljami in še naprej do Lazareta, vračala pa malo po slovenski, malo po italijanski strani.

Za obisk obmorskih krajev je zdaj ravno pravi čas . Vse dehti in cveti v neštetih odtenkih, trava pa jo ponekod že tako visoka, da jo kosijo. Zrak je zjutraj tako prijetno hladen da bi ga jedel, kmalu pa sonce pospravi odvečna oblačila v nahrbtnik.

Poti so vse sorte podlage. Veliko je podeželskega asfalta, kar nekaj tudi gozdnih poti. Med zaselkoma Mačkolje in Dolina gozdno pot s pridom uporabljajo tudi divje svinje, ki jih je po sledeh sodeč kar veliko. Ena je celo zbežala tik pred nama, lahko pa bi bilo tudi obratno . Več o poteku poti v fotozgodbi in zemljevidu GPS sledi.

Koordinate izhodišča (parkirišče nad vasjo Dolina): 45°35'57.8"N 13°51'34.0"E

Ponovno sem obiskal prizorišča najhujših bojev prve svetovne vojne v Posočju. Tudi tokrat na italijanski strani, razlog pa je grobišče madžarskih vojakov v Foljanu. Ko sem pred časom obiskal znano in veličastno kostnico v Sredipolju sem šele doma opazil, da je le nekaj stran podobna, a mnogo manj pompozna. Posvečena je Madžarom, ki so padli daleč od doma v imeni avstroogrske monarhije. Osrednji cilj pa je bil torej znan, do njega pa sem zarisal povsem novo pot.

Štartal sem takoj čez mejo, v bližnjih Gabrjih. Od tam sem šel proti že poznanem Monte S. Michele, le da z druge strani kot prvič. Zaradi tega so bili tudi pogledi povsem drugačni, tako v bližini osrednje Cime 3, kot v nadaljevanju še nepoznane Cime 4.

Z grebena sem se spustil v Furlansko nižino in sledil Sočo, po italijansko Isonzo. Skozi nešteto krajev sem prispel na osrednji cilj, pokopališče madžarskih vojakov v Foljanu. Kaj naj rečem, danes žal ni nič drugače. Vsi so padli in tudi danes padajo za politične cilje, ne glede na ceno in stran, za katero se bojujejo. Žalostno, zelo žalostno. Kolektivni spomin se neverjetno hitro izgubi.

Vračal sem se proti Martinščini, Črncem in Brežicem. Vmes sem obiskal še hrib Škofnik, ki pa ima na vrhu utrjen kompleks iz časov hladne vojne. Precej so se nas bali, sosedje Italijani . Še nekaj malega hoje in že sem bil na izhodišču. Več v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (poleg vasi Gabrje): 45.8871853N, 13.5859064E

Si se potrudil z opisom.Čestitke.

Moram te popraviti, na sliki 32 ni Soča pač pa eden od vzporednih kanalov in Sagrado ima tudi kot večina tamkajšnjih, večinoma s Slovenci poseljenih krajev, tudi naše ime-Zagraj . Verjetno zaradi jezu; lepi kraji s težko zgodovino, vskakor je kaj videti

Bagi, kot vedno zelo zanimivi izleti z zanimivimi opisi in čudovitimi fotografijami. Srečno obema še naprej!

Hvala vsem, pripombe upoštevane

Bagi,
fotografija 42. Neverjetno, ampak resnično. Ta spomenik, obelisk, je dal postaviti sam Benito Mussolini v spomin na njegovega prijatelja Filippa Corridonija, ki je tu padel med prvo svetovno vojno. Tudi tunel na cesti, ki vodi na planino (malgo) Poccet pod vrhom Dunje in Lipnika, je maslo Benita, na oboku je še vedno fašističen grb, nekoč sem imel srečo in sem tam srečal starejšega domačina, ki mi je grb pokazal in povedal malo zgodovine.

https://www.turismofvg.it/en/110015/filippo-corridoni-memorial

https://it.wikipedia.org/wiki/Filippo_Corridoni

He, he, zato je tako grd . Prav zares, precej obeležij iz prve vojne sem videl v teh krajih in ta obelisk je zagotovo najbolj neokusen. Je pa Duce prijatelja na ta način iztrgal pozabi, to pa ...

Okusi se menjajo

Na Krasu se vedno kaj novega najde, sploh v manj poznanem zamejstvu. Tokrat je bil prvi od ciljev Doberdobsko jezero, drugi pa izviri Timave. Da imajo v bližini enega najbolj ohranjenih dinozavrov v enem kosu pa sploh nisem vedel . To in še marsikaj drugega se je našlo na tokratnem potepanju s štartom in zaključkom v Devinu. Več o poteku poti v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča (Devin) : 45°46'24.0"N 13°36'27.7"E

Krasno! Pred leti bil velikokrat tod, običajno parkiral zgoraj pri sprejemnem centru, potem pa dol do jezera in malo naokoli. Tudi Prelosno sem našel Pod sprejemnim centrom so stence, pogosto so plezali po tistem skalovju
Par zanimivosti še na tejle povezavi:
https://www.riservanaturalegradina.com/sl/

Dan mladosti, 2024

V teh koncih je čudovito tudi na biciklu, če po potepu zaplavaš še v morju, toliko bolj. Od Marine Julie do Trsta in nazaj me je vodila pot, v vsakem kraju ob poti je bilo vsaj za drobno knjižico spominov, katerim sem dodal še današnjega. Krajša postanka na razgledišču približno na pol poti tja in v Trstu, razgledov med vožnjo nebroj, ladje, galebi, ribiški čolni, one in oni, ki se sončijo, in nekaj njih, ki plava. Po taisti poti oziroma cesti nazaj, tam bickel zamenjam za kopalke in brž na plažo. Plavanje v užitek, čeravno sem moral pet minut peš, da sem prišel do dovolj globoke vode. Imenitno, pred poletno gnečo ino vročino ponovim tod blizu nekje, potem pa spet konec poletja in, upam vsaj, daleč v jesen

https://tubojan.blogspot.com/2024/05/marina-julia-trst-marina-julia.html

Zanimivo, tudi poučno:

http://www.mackolje.org/