Bavški Grintavec je še en lep vrh v naboru tistih “obveznih”, vsaj če delaš razširjeno SPP, a tudi brez tega te prevzame, ko uzreš njegovo mogočno podobo z Zadnje Trente.
Informacije z direktne so bile dovolj podrobne, nazorne in generalno OK, da je veljalo poskusiti. Pot do Planine Zapotok zanimiva in slikovita, tehnično brez posebnosti, markacije vidne, nekaj skob in jeklenic jo lepo popestri. Višje uživaš v razgledih na Pelce, balvane in seveda vrh nad seboj. Markacije vmes bledijo, a je razcep za direktno in Kanjo lepo viden. Od tam levo po direktni, prek melišča in nekaj lažje plezarije do razcepa za Kanjo vse ok, na njenem izstopu vidiš da slednja res ni od muh, potem pa kmalu razlog, zakaj je pot uradno zaprta in bo najbrž taka res ostala.
Podor je še kako aktiven, saj je področje vstopa v steno večinoma gladko, a se da z nekaj spretnosti preiti na bolj “varno” območje. Odgovor kako nazaj si pustiš za pozneje, sploh ker se zahtevnost stopnjuje. V spodnjem delu so jeklenice dobre, dve malce ohlapni, a gre BP. Ozek prehod za prvim vogalom je najbolje kar preplezati (baje se da tudi nekako splaziti skozi), gladke plošče z jeklenico so še najlažji del vsega, vsekana škrbina na 3/4 poti pa dober izziv. Z nekaj prostega plezanja prek skale si spet ob jeklenici, višje pa se zdi, da se bo pod nogami kljub previdnemu koraku podrlo pol gore. Zelo krušljivo, tudi zračno, zaradi padajočega kamenja objektivno nevarno, sploh za koga spodaj. Na vrhu lepi razgledi in kar nekaj ljudi, z izjemo treh vsi s Soče, tja pa raje večina. Pot navzdol po grebenu je namreč še za odtenek težja, potrebna je dodatna previdnost, zbranost in upanje, da se nihče več ne vzpenja, ker kamenje dol leti kar samo od sebe. Predvsem prestop nazaj prek nekajmetrske škrbine ni ravno lahek, enako plezanje ob njej navzdol, za konec, ko si že skoraj na varnem, ti v roki ostane še konkreten kos stene.
Pot na Bavški Grintovec s Florija je pomoje ena težjih zavarovanih pri nas, primerna za izkušene gornike z nekaj ustrezne kilometrine, zaradi precejšnje krušljivosti, poškodb na železju, padajočega kamenja in nekaj plezarije pa je zadnjih 150-200 višincev objektivno nevarna in upravičeno zaprta. Enostavno je preveč vsega, da gre proti koncu lahko kaj narobe, če bo kdo vseeno šel po umiritvi razmer oziroma v kopnem pa priporočam sestop v Sočo. Manjši minus za ta čas je, da pot pretežno poteka v senci. V celoti kar adrenalinska tura, ki jo odtehtajo lepota BG in sosedov ter samota.