Perverznost nekega nagrajevanja
Dragan Petrovec, Dnevnik, 8.11.21
Kdor je kdaj čistil greznico, ki se napolni, ve, kako je videti, ko odpreš pokrov. Najbolj smrdljivo in gosto je pri vrhu. Ne govorim na pamet, ker imam to ruralno izkušnjo. Prav tako je epidemija naplavila perverznosti, katerih smrad se dviguje nad vso deželo.
Že začetek Janševega boja za ljudsko zdravje je pokazal prave barve. Najprej bogatenje za izbrane, potem šele zaščita, če sploh. Sledila je odstranitev vseh, ki bi ovirali tak koncept. Ko se kasneje pojavijo žvižgači, sledi zastraševalni kazenski postopek, kasneje ponujanje denarja za molk. V oči so nam lagali o ustreznosti nabavljenih aparatur, ki so ležale, seveda neuporabne, v skladiščih bolnišnic. Ko zamenjajo še neposlušno vodstvo v njih, ventilatorji nenadoma postanejo brezhibni, čeprav jih ne uporabljajo.
Strogi ukrepi veljajo za ljudstvo, ne pa za politike, ki si privoščijo požrtije v za javnost sicer zaprtih lokalih. Potem izumijo formulo za reševanje Počivalška, biznis za biznis, in razglasijo, da poslovno srečevanje v gostilnah nikoli ni bilo prepovedano.
Ker je tovrstnega smradu preveč za eno kolumno, naj nadaljujem le z zdravstvom.
Skrbno izbrani zdravniki dobijo razlagalni monopol. Vmes so domnevni strokovnjaki, ki še svojih ukrepov ne znajo pojasniti oziroma ne vedo zanje. In še takrat, ko se zdi, da imajo usodo ukrepov v rokah zdravniki, ki se spoznajo na svoj posel, se pokaže, da vlada sprejema odločitve po lastni presoji, neredko povsem v nasprotju s stališči strokovne skupine.
Potem pa izide pred dnevi precej obupan zapis dr. Ihana, ki se v Delu sprašuje o razlogih, da smo Slovenci del nesrečne regije, ki s samomorilsko brezbrižnostjo do epidemije postajamo tarča začudenih pogledov celotnega razvitega sveta. Na pomoč kliče sociologe, psihologe in druge mojstre človekovega duha, ki naj povedo, kako se nam je ohromil kolektivni razum.
Nobenega posebnega mojstra ne potrebujemo za razjasnitev. Dr. Ihan naj samo pogleda okrog sebe na svoj lastni ceh. Mene zdravniški še najbolj spominja na cerkvenega. Nikjer se ne spominjam takih kontrastov. Na eni strani misijonarji, mati Tereza, Pedro Opeka, mnogi njima podobni, Karitas in papež Frančišek kot idejni vodja tega dela Cerkve. Na drugi pozlata Vatikana, Goričan, kardinalski škrlat, bančne goljufije in razvrat z neštevilnimi zlorabami otrok. Najbrž ni treba posebej dokazovati, na katero stran se globoko nagne tehtnica.
Podobno vidim zdravstvo. Na dnu so požrtvovalni zdravniki, ki pregorevajo ob epidemiji, enako medicinsko osebje, brez katerega zdravniki sami ne bi mogli ničesar, sestre, ki jih ni več, ker si dobesedno rešujejo življenje s pobegom drugam, kjer se še da dihati. Dovolj je prebrati zapis DMS Marije Špelič (Kdo je medicinskim sestram zlomil krila, Objektiv, 30. oktobra) o suženjskem sistemu, ki so ga vzpostavile medicinske elite. Družinski zdravniki, katerih norma je nekaj minut na pacienta, so že desetletja najbolj zapostavljena veja, pa vendar tista prva, ki je v stiku z nami, ko potrebujemo pomoč. Le kdo bi se še odločal za specializacijo družinske medicine, te odrinjene in podcenjene smeri, katere pomena smo se začeli zavedati šele zdaj, ko je prepozno za marsikaj.
Je še kaj bolj perverznega, kar jim lahko ponudi oblast, kot nekaj grošev na pacienta, če ga prepričajo o cepljenju? Da poskušajo popraviti to, kar je ista oblast zapravila s svojimi lažmi in goljufijami, to je še zadnji delček zaupanja. Da na plečih družinskih zdravnikov poskuša reševati sebe in svoj obraz, ki ga že dolgo nima več.
Na vrhu so drugačne vrste zdravniki. Tisti, ki dobivajo plačo in dodatke, pa sploh ne hodijo na delo. Nadzor na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana je pokazal, da so ortopedi zaslužili tri do štiri tisoč evrov več kot pred epidemijo, čeprav po navedbah UKC nihče ni delal na covidnih oddelkih. Njihova prisotnost je bila zabeležena tudi, ko jih v službi sploh ni bilo. Na vrhu so tudi oni, ki so poleg osnovne zaposlitve še pogodbeno v štirih, petih ustanovah sočasno. Zdravniki, ki se jim zdi povsem sprejemljivo, da opečen otrok čaka štirideset minut brez pomoči pred bolnišnico. Zdravnik v vlogi ministra, ki vzpostavi sistemsko goljufijo s cepivom Janssena. In ne nazadnje, politiki in zdravniki, ki pod masko humanitarnosti darujejo to isto sporno cepivo Afričanom. Tam so ljudje pač vajeni umirati drugače kot pri nas. Posebno otroci.
Dr. Ihan se sprašuje, ali gre za s komunizmom ali s postkomunistično tranzicijo naučeno nezaupanje v dobronamernost oblasti.
Kdor vidi dobronamernost sedanje oblasti v čemer koli drugem kot za lasten položaj, moč in denar, je slep ali pa fanatičen vernik. Obe diagnozi sta pravzaprav enaki. Začudeni pogledi razvitega sveta, ki jih opaža dr. Ihan, ne izvirajo le iz slabe epidemiološke slike. Bolj začudenih, natančneje, zgroženih pogledov zaradi svojega kriminalnega vedenja doma in do evropskih politikov ni bil deležen še nihče pred Janšo.
Le kako bi se lahko zdravstvena politika pod njegovo taktirko razlikovala od vsega, kar počne doma in v tujini, in kje naj na tem pogorišču vzklije zaupanje?