Kopiram:
Geert Vanden Bossche je doktoriral na Univerzi v Gentu v Belgiji ter nato iz virologije na Univerzi Hohenheim v Stuttgartu, Nemčija. Bil je zaposlen kot profesor na univerzah v Belgiji in Nemčiji. Po končani akademski karieri se je pridružil več podjetjem za proizvodnjo cepiv (GSK Biologicals, Novartis Vaccines, Solvay Biologicals) in opravljal različne funkcije na področju raziskav in razvoja cepiv ter poznega razvoja cepiv. Nato se je pridružil ekipi Global Health Discovery fundacije Billa in Melinde Gates v Seattlu (ZDA) ter nato Globalnemu združenju za cepiva in cepljenje (GAVI) v Ženevi kot višji vodja programa za ebolo. Po delu za GAVI se je pridružil Nemškemu centru za raziskave okužb v Kölnu kot vodja urada za razvoj cepiv. V nadaljevanju tega zapisa objavljam prevod njegovega javnega poziva Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO).* “kolegi iz SZO, mislim, da je napočil čas za priznanje, da je bil program množičnega cepljenja, ki ste ga predlagali z namenom, da bi končali pandemijo COVID-19, popolnoma neuspešen. Na začetku letošnjega leta sem vas pozval, da začnete znanstveno razpravo o morebitnih tveganjih množičnega cepljenja s temi cepivi – sredi pandemije. Na to zahtevo nisem prejel nobenega odgovora. Kmalu zatem pa mi je eden najbolj priznanih vakcinologov na tem planetu napisal elektronsko sporočilo, v katerem je zapisal; “cepljenje s temi cepivi bi samo vzgojilo nove različice, vendar ni smiselno, da bi “plaval proti toku”, ker me tako ali tako nihče ne bi poslušal. Upam, da bodo cepiva druge generacije rešila problem.” Zato sem vam želel sporočiti, da si ne morete privoščiti ne upoštevati mnenja ljudi, ki imajo dolgoletno strokovno znanje in izkušnje z različnih relevantnih področij, povezanih s to pandemijo: virologije, imunologije, vakcinologije, evolucijske biologije, epidemiologije, zoonoz in podobno. Medtem ko smo nekateri napovedovali, da bo množično cepljenje s temi cepivi sredi pandemije neizogibno privedlo do širjenja bolj nalezljivih različic, so vaši vodilni znanstveniki pridigali poenostavljeno mantro, ki je v tem, da bolj kot bomo cepili, manj se bo virus razmnoževal in manjša bo verjetnost, da se bodo pojavile nove različice. Posledice teh poenostavljenih in napačnih stališč so, da imamo danes opravka s prevladujočim kroženjem virusa Omicron, najbolj nalezljive različice SARS-CoV-2, ki smo ji bili priča do sedaj. Glede na to, da imamo opravka s številnimi sevi, ki krožijo ter številnimi njihovimi podrazličicami, glede na dejstvo, da so stopnje okužb zelo visoke in da imamo verjetno že več živalskih populacij, ki služijo kot rezervoar za virus, je verjetnost, da se virusne različice zdaj rekombinirajo in ustvarjajo reasortimente znotraj enega in istega gostitelja, vse bolj verjetna. To pomeni, da bo vedno težje izslediti izvor novih sevov in da bo še težje napovedati značilnosti teh novih sevov v smislu kužnosti, virulence, patogenosti in tudi v smislu odpornosti na cepilna protitelesa ali na cepiva na splošno. Jasno pa je, da bodo morale biti te nove različice bolj nalezljive, kot je na primer različica Omicron, če bodo hotele preživeti v okolju z visokim imunskim pritiskom na ravni populacije. Vendar pa varianta Omicron ponuja zelo dobro priložnost, saj je pridobila precejšnjo stopnjo odpornosti proti cepilnim protitelesom, kar pomeni, da je malo verjetno, da bodo cepilna protitelesa premagala prirojena protitelesa, kar je zelo dobra novica. Vemo namreč, da lahko prirojena protitelesa ščitijo pred SARS-CoV-2. O tem so večkrat poročali v znanstveni literaturi. Vemo tudi, da je mogoče prirojena protitelesa stimulirati, zato lahko celo izboljšajo prepoznavanje in zaščito pred virusom. Prirojena protitelesa je mogoče usposobiti, tako kot je mogoče usposobiti druge prirojene imunske efektorje, in sicer s ponavljajočo se izpostavljenostjo tako imenovanim molekularnim vzorcem, povezanim s patogeni.