Jalovec

Jalovec od Špičke je po moje lažji tako od Razorja (po novi poti) kot tudi od Škrlatice, pa morda nekaj težji od Triglava. Če ga ocenjujem v kontekstu SPP, je po moje tudi na Kočni eno mesto, ki je težje od vsega, s čimer se srečaš na Jalovcu. Ostali dve poti (Kotovo sedlo, Škrbina) sta pa kar občutno težji. Je precej krušljiv, ampak to je v naših hribih itak za pričakovat. Kar se tiče tistega grebena, mi je od prvega vzpona na Jalovec (mislim da je nekih 15 let od tega) ostal v spominu kot kar precej psihotičen, ko sem se dve leti od tega vrnil gor, pa sem bolj ali manj samo skomignil z rameni. Skratka, nič takega. Ja, je izpostavljeno, ampak v kontekstu sveta, s kakršnim se v hribih itak srečuješ.
Sicer pa je po moje tu glavno vprašanje itak, ali bomo letos poleti sploh hodili v hribe. Kakor kaže sedaj, sem se začel spraševat, a poletje sploh bo.

Pa ravno če greš od Špičke proti vrhu, ponavadi ostane sneg še dolgo pod vstopom v steno. Lani se spomnim 2. julija, sem tam rabila zimsko opremo, sicer bi se lahko obrnila. Naprej do vrha pa je bilo kopno.

Jasno da sneg ostaja, saj jaz nsem govoril o tem. Jalovec je klasična tura za pozno sezono in 2. julija je skoraj vedno prezgodaj. Se pa ne strinjam čisto o tem, da je najslabše na poti s Špičke. Jalovška škrbina ima še bolj problematično mesto pod vstopom v steno. Morda je s tega vidika še najmanj problematična pot čez Kotovo sedlo, kjer pa tudi je nekaj strmih grap, kjer sneg ostaja. Skratka, čakat do sredine avgusta, pa bo ;-)

Barbarela, lepo pozdravljena! Načeloma se ne "oglašam" na forumu, vendar me je nekaj vzpodbudilo k temu. O Jalovcu in poti, vzponu nanj so več ali manj že drugi napisali vse, tako, da nimam kaj posebnega dodati. Razlog torej je v tem, da sem bil sam prejšnje leto v zelo podobni, skoraj enaki situciji. V knjižici SPP so mi manjkali trije žigi, Prisojnik, Razor in Jalovec. Kar nekako sem jih odrival. Tudi kar nekaj strahospoštovanja je bilo prisotnega, posebno pri Jalovcu. Iz podobnih razlogov. Naj povem še to, da zadnja leta na zahtevnejše poti hodim sam, se pač pripravim tako in drugače in grem. Lani, začel sem z Prisojnikom po grebenski poti. Dobro mi je šlo. Naslednji Jalovec. Čeprav sem imel kar rešpekt, mi je šlo zelo dobro. V veliko pomoč mi je bilo dejstvo, da je nekaj dni prej oskrbnik zavetišča pod Špičko na novo označil vso pot. Lahko povem, da bi brez tega imel z iskanjem "poti" precej težav! Seveda, pot je mestoma precej "zračna", zbranost mora biti popolna. Drugih resnih težav pa ni. Razgledi pa....!Ob tem - oskrbnika v zavetišču, Klavdija in Vasja, sta enkratna! Lahko sta vzor vsem. Kot so že drugi, nekih resnih težav ob tem kar si že... ni. Lepo vreme, zbranost, mirnost, to je to. O tem kaj je za nekoga lažje ali težje so pa itak različna mnenja. Tudi stvar trenutnega razpoloženja. Za primerjavo, naslednji je bil Razor s Kriških podov. Tisti novi zavarovani del na koncu - je kratek, čisto malo previsen v enem delu. Morda je za tiste, ki se težje malo bolj "raztegnejo" na nekaj mestih nekoliko zahtevnejše pri sestopu. Vendar sam (pri mojih letih) nisem imel težav.
Predlagam tudi, da se odpraviš na vrh, od zavetišča, zjutraj, sveža. Želim ti veliko gorniških užitkov! In varno pot! Ivan

Hvala Ivan!
Zelo sem ti hvaležna za tvoje vzpodbudne besede. Zelo hvaležna!

Rada bi se še enkrat zahvalila vsem, ki ste razumeli moje pisanje in se odzvali nanj. Ljubitelji gora so (ste) izgleda res nekaj posebnega! Vedno razumevajoči in vedno pripravljeni pomagati. Hvala!

Avgusta letos bom, upam, naredila zame zgodovinski korak. Stopila bom na vrh našega Kralja!

Vzpon iz vseh strani nanj je zelo zahteven, a še bolj zahteven je sestop, še posebej iz grebena dol, kjer gre tudi ritensko je šodra po tleh toliko, da kar vidiš kako se boš odpeljal v žleb med Jalovcem in Velikim Ozebnikom. To je zagotovo najzahtevnejšo mesto na celi poti iz te strani. Skratka gor je težko nazaj pa še težje - kar se za kralja tudi spodobi.

Dobro, da ni "znanstvena fantastika", kot oni sestop čez Korošico.
Pa ravno ste jo potolažili in se je že odločila za vzpon.
Barbarela, ostani pri zadnji odločitvi. Ne bo ti žal.

Domch tole si pa pretirano povedal. Najbolje, da gospa avgusta sama pove kako je s potjo

Pozdravljeni!
Pa da še jaz delim svoje mnenje in tudi eno vprašanje. Pred osmimi leti (imel sem 15 let) sem prvič osvojil Jalovec, čez Kotovo sedlo gor, sestopili pa smo proti Špički. Vzpon mi je ostal v spominu kot precej težek, predvsem zaradi krušljive skale, pri sestopu pa ni bilo težav, najbolj mi je v spominu ostal prav ta greben, ki je res še kar ozek, a ni bilo večjih težav. Tako da kar pogumno in z določeno mero spoštovanja. In ker je od mojega zadnjega vzpona na Jalovec minilo že osem let, imam tudi jaz letos poleti osvojiti kralja slovenskih gora. Najbolj me vleče čez Jalovški ozebnik, ne vem pa ali je pot sploh odprta (dobil sem namreč zelo različne informacije). In če je odprta, s katero drugo slovensko potjo v Sloveniji bi jo lahko primerjali? Za odgovore se že vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam!

Še (samo) enkrat jaz. Načeloma je vedno dol bolj smotano, kot gor. Iz različnih razlogov. Kot je napisal redbull.

V ozebniku še kar vladajo zimske razmere (16.6.2019). Več o razmerah pa v blogu in posnetku sestopa. Za tiste, ki jih zanima...

RAZMERE BLOG

POSNETEK SESTOPA

Lep pozdrav,

Freak.si

Sem vas videl iz V. Mojstrovke Čestitke

Pozdravljeni, pozna kdo razmere na poti Mangart - Jalovec?

Kaksna informacija glede stanja poti iz zadnje Trente/Vršiča mimo Špička?

Lp

S smeri kotovega sedla je v "steni" še vedno snežišče cca 4 metre. Stopinje so sicer narejene, ampak je vseeno dobro imeti cepin, ker je ob zdrsu "game over".

V grapi, ki se nahaja pod jalovško škrbino je med meliščen in steno še veliko snega. Brez uporabe cepina in derez, oz. vrvi je prečenje strmega snežišča čista loterija

enako je bilo tudi danes, 23.7.
(pot iz Kotovega sedla na Jalovec - na ca. polovici zadnjega “plezalnega” dela poti)

Mislil sem na ozebnik, ki se nahaja na poti med Jalovško škrbino in Tamarjem (zeleno na sliki).
Zgornji dve slikci pa mi zgledata bolj podobni snežišču na poti iz Kotovega sedla proti vrhu Jalovca, ki pa ob previdnosti ni tako problematično.

Za Jalovški ozebnik bi pa tako že moral vsak vedeti, da je zasnežen, če pa kdo misli nasprotno potem se naj raje drži playstationa. Mislil, sem da misliš snežišče pred vstopom v steno zavarovane poti Jalovške škrbine. Pri sliki Juscha ni nič smotrnega, cepin je koristen.

Redbull, v hribih je veliko pohodnikov, ki dejansko niso dovolj poučeni o nevarnostih, razmerah in etiki obnašanja v gorah.
In vedno več jih bo, zato je potrebno na prej omenjeno opozarjati ves čas.