Mi smo sele dobro zaceli hodit v hribe (no, kake dve leti bo tega), pa smo doslej ze obiskali:
- Kamniško sedlo (KSA)
- Savinjsko sedlo čez Okrešelj (KSA)
- Grintovec (KSA)
- Peca (KSA)
- Raduha (KSA)
- Begunjščico (KV)
- Greben Košute (Veliki vrh, Kladivo...) KV
- Golico (KV)
- Viševnik (JA)
- Vodnikov dom (iz Rudnega polja preko Studorskega prevala) (JA)
- Dolino triglavskih jezer do Prehodavcev (iz planine Blato) (JA)
- Pogačnikov dom na Kriških podih (JA)
- Ratitovec (Skofjelosko in Cerkljansko hribovje)
- Na Pokljuki smo stalni (Blejska Koca na Lipanci, Debela pec...)
... nikjer nikakrsnih tezav, gledano z vidika tehnicne zahtevnosti, pa so bolj ali manj vsi vrhovi okrog +/-2000 m. Poudaril bi morda le to, da je predpogoj za skupno uzivanje primerno vzgojen pes, ozavescen lastnik sposoben trezne presoje in dobra fizicna kondicija tako enih kot drugih.
Dodatno bi omenil par pravil, ki jih imamo mi za tovrstne izlete (morda bodo komu prisla prav):
- pes je na povodcu. Za lazje izlete je dovolj obicajen povodec. V primeru daljsih, zahtevnejsih izletov pa vsekakor priporocam nakup pasje oprtnice s pripetjem zadaj (sploh je fino, ce je pes sposoben delat in zna v tem primeru tudi vlect), na katero se pripne elasticen povodec, ki si ga pripnemo okrog pasu. Taksno vpetje omogoca, da je pes ves cas pripet, poleg tega pa lahko z vleko pomaga lastniku, v primeru, da je tega vajen / naucen. Nekoliko drugacna zgodba je pri sestopih, sploh strmejsih. Tu je vleka psa celo nevarna.
- pes mora bit pod verbalno kontrolo! Kdor lahko kontrolira psa samo s povodcem, je bolje, da ostane doma. Naceloma so spusti bolj problematicni od vzponov, saj obstaja nevarnost, da te pes kam povlece (praviloma bo pes bistveno hitrejsi ob spuscanju). V taksnih primerih si sam snamem pas in ga drzim v roki. V primeru nevarnosti ga lahko izpustim. Se boljse je, ce naucis psa, da hodi za teboj. Taksne situacije v praksi ne dovoljuje pripetja zato se jim naceloma rajsi izogibam, ce le gre a dobro vzgojen pes (in dobro vzgojen lastnik!) s tem nacinom ne bosta imela problemov. Vedno pa se lahko zgodi, da naletis na divjad - kaksna bo reakcija psa je odvisno predvsem od pasme. Psi z izrazitim lovskim nagonom morajo zato biti pod toliko bolj konkretnim nadzorom (pticarji, lovski psi, polarne pasme...).
- psa vedno opazujem. Kaj pocneta, kaj ju zanima, kako se obnasata, kaksne znake dajeta. Fajn je bit en korak pred njimi (sploh v primerih pogostega srecevanja z divjadjo), da ne bi prislo do neljubih presenecenj. Poleg vsega pa, pes ni stroj. Tudi pes se utrudi in tudi psu je oster drobir ali spicasto skalovje lahko blazno zoprno. Enako velja za mentalno stanje - ce se pes boji in ne zeli po precki, stopnicah, lojtrci... ga nikakor ne silim!
- izlet vedno dobro ocenim, preden se kam podam in stvari nikoli ne prepuscam nakljucju. V praksi to pomeni: ugotavljanje koliko vode bo potrebne, kje se v naravi nahaja voda, kako je z divjadjo, zivino, kako je s senco, je koca odprta, za kako obljudeno pot gre, kaksen je teren, kaksne potencialne nevarnosti (celado si sam lahko nataknem, psu je ne morem) ipd.
- psa nikdar ne provociram ali "nagovarjam" oz. na kakrsenkoli drug nacin spodbujam, da bi ga prevec zanimala okoliska favna. Se zgodi, da kdaj postanemo, se usedemo in spremljamo credo gamsov pod nami, nikdar pa ne posiljujem narave z naso prisotnostjo bolj, kot je treba. Poskusam spostovat, kar nam je dano in uzivat v vseh lepotah karseda mirno in tiho.
- v primeru srecanj s sestopajocimi se VSELEJ ustavimo, umaknemo in pocakamo, da gredo mimo. Do sedaj ob srecanjih se niti enkrat samkrat nisem dozivel drugega kot presrecne obraze pohodnikov, a nikdar ne ves kdo je med njimi. Lahko, da se kdo boji, lahko da bo komu neprijetno.
- nikoli ne dovolim psom, da bi se kopali v jezerih ali ribnikih (sploh zascitenih), kjer to ni izrecno dovoljeno. Mikro ekosistemi so zelo krhki, porusi jih lahko ze majhno neravnovesje...
- ceprav smo v naravi, je kulturno, da se za psi v primeru opravljanja potrebe pocisti. Ce ne drugega, je fajn umaknit iztrebek vsaj s poti, ce ze ne kam drugam.
- fajn je imet dodatno opremo in zivez za psa: prej omenjene oprtnice + pas, v primeru ostrega kamenja primerno obutev, DOVOLJ VODE + kak priboljsek lahko naredi cudeze. Tudi pes porablja kalorije.
Tule bi se lahko se razpisal, a naj bo zaenkrat dovolj. Kot lastnik dveh samick Sibirskega Huskyja lahko le povem, da se mi je, odkar smo priceli bolj redno obiskovat nase vrsace, spremenilo zivljenje. Enkratno je, ko vidis, da pes s teboj res uziva...da je sposoben na policki ali vrhu sedet pol ure in nepremicno zret v daljave pod njim. In ne, nisem eden tistih, ki ima psa pripeta nonstop in ne glede na vse - v kontroliranih razmerah ju kdaj za kratek cas tudi spustim, a to so bolj kot ne izjeme - prilagam pa se par nasih skupnih utrinkov!
Lp. F