Kam s psom?

Hvala!
@sunshine: TULE

Hvala Gofra

Moje osebno laično mnenje na podlagi videnega:

NE s psom čez Komarčo. Izvzamem pasme, ki jih lahko daš v nahrbtnik.

LP

Živali, ki sem jih srečal na potepanju po avstrijskih Alpah, Vogezih in Dolomitih.

https://simsoneblog.wordpress.com/zivali-ki-sem-jih-srecal-na-potepanju-po-avstrijskih-alpah-vogezih-in-dolomitih/

S psom čez Pohorje – vse prej kot prijazno

Pohorje je priljubljena pohodniško planinska destinacija in del SPP - Slovenske planinske poti ali transverzale, ki vodi od Maribora do Ankarana. Zaradi ne prevelikih višinskih razlik in nižje lege (najvišja točka je na višini 1540 m), se šteje ta del slovenske transverzale za lahko in nezahtevno pot. Marsikateri planinec in pohodnik se zato odloči za večdnevno prečenje Pohorja od Maribora do Slovenj Gradca, kar znese približno 68 km razdalje, dobrih 2000 višinskih metrov vzponov in spustov.

Pohorje pokrivajo bogati gozdovi jelke in smreke, senožeti, pašniki in travniki, šotnata močvirja in šotišča, barja in jezera. Naselij praktično ni. Na tej poti je 8 planinskih koč oziroma postojank.

Pot je relativno dobro označena, le o razdaljah med posameznimi točkami bi se dalo precej razpravljati, saj so vsaj med Ruško kočo in Roglo zelo netočne, skorajda zavajajoče.

Pohorje vabi planince, pohodnike in izletnike s sloganom, da bomo navdušeni nad izjemno naravno in kulturno dediščino, gostoljubnostjo domačinov in nad kulinaričnimi užitki v prijaznih postojankah.

Večdnevno prečkanje Pohorja in prenočevanje s psom v planinski kočah na poti od Maribora do Slovenj Gradca pa je lahko vse prej kot prijazno.

Slovenci smo znani kot ljubitelji psov. Veliko ljudi ima pse, imamo jih iz najrazličnejših razlogov: iz ljubezni do živali nasploh, za čuvanje in varnost, za zabavo in druženje. Marsikateri pes je enakovreden član družine, skupaj z lastnikom obiskuje pasjo šolo in je socializiran. Odgovorni lastniki skrbimo za pasjo socializacijo, za njegovo zdravje, cepljenje in higieno. Psi niso le hišni ljubljenčki, nekateri imajo posebne naloge: so reševalni psi, so službeni psi v vojski in policiji, so vodniki slepih oseb. Nekoliko manj poznani, a vse bolj uveljavljeni v svetu in tudi v Sloveniji, so terapevtski pari, ki izvajajo terapije in aktivnosti s pomočjo živali. Psi, ki imajo status terapevtskega psa pri društvu Ambasadorjev nasmeha, so šolani, vzgojeni, prijazni in urejeni. Njihove ciljne skupine so starostniki v domovih za ostarele, osebe s posebnimi potrebami, predšolski in šolski otroci, uporabniki z motnjami vedenja in podobni. Njihov način terapije je čisto preprost: risanje nasmehov na obrazih tistim, ki nimajo nobenega razloga za nasmeh.


»Moja terapija je čisto preprosta: Toliko časa maham z repkom in oblizujem tvoj obraz, dokler se spet ne počutiš bolje.« (vir: Društvo Ambasadorji nasmeha)


Ljubitelji psov se najbrž strinjamo, da ni lepšega kot iti s psom v naravo, na sprehod, v hribe, v gore. Samotnemu pohodniku je pes tovariš in družabnik na poti, sploh če gresta skupaj na večdnevno hojo in planinarjenje.

Kaj imajo torej skupnega Pohorje, psi, društvo Ambasadorjev nasmeha in planinarjenje?

S štiriletnim kokeršpanjelom Vilijem sva terapevski par v Društvu Ambasadorji nasmeha, kjer sva opravila zahtevno šolanje za delovanje kot terapevtski par in to delo kot prostovoljca tudi redno opravljava. V prostem času sva tudi drugače zelo aktivna. Ne plezava sicer po dvatisočakih, ampak planinariva po nižjih hribih. Sva nerazdružljiva.

Skupaj sva tudi že prehodila 1.000 km znane španske romarske pešpoti Camino del Norte do Finistere. In že tri leta zapored greva skupaj s skupino pohodnikov na razne večdnevne pohode po Češki.

Pred desetimi leti sem kot zelo zagrizena planinka prehodila celotno slovensko planinsko transverzalo. Uživala sem v skalah med klini in zajlami ter prenočevala v skrbno urejenih kočah. Kot vegetarijanka sem takrat vsepovsod naletela na težavo, ker so joto in ješprenj kuhali skupaj s klobaso, žgance pa so zabelili z ocvirki. Deset let kasneje lahko samo pohvalim vodstva in kuharje po planinskih kočah, saj ti vsepovsod nudijo okusen vegi meni.

Sredi poletja letos sem se s skupino prijateljev in seveda s psom Vilijem namenila prehoditi priljubljeno pot od Maribora do Slovenj Gradca, ki pa jo lahko opišem z eno samo besedo – RAZOČARANJE. Res je, da imam za seboj izkušnjo romanja s psom po Caminu, kjer psi niso preveč dobrodošli ampak vedno se je v Španiji za naju našla streha nad glavo. Na Češkem je pes dobrodošel v vseh prenočiščih na evropskih peš poteh. Brez problemov in navadno brez doplačila lahko spi pes v sobi skupaj z lastnikom. V Švici imajo psi z opravljenim izpitom poslušnosti vstop v vse planinske koče. Podobno je tudi drugod po Evropi. Pot od Maribora do Slovenj Gradca sem nameravala prehoditi v treh dneh, potem pa se je zgodilo, da sem jo bila po sili razmer primorana prehoditi v dveh.

Pozanimala sem se pri PZS in ugotovila, da dejansko obstaja predpis z naslovom »Hišni red planinskih koč PZS«, v katerem med drugim piše: »Psov in drugih živali ni dovoljeno spuščati v planinske koče.« Hišni red ne predvideva nobenih izjem, niti za reševalne, policijske in vojaške pse in niti za pse – vodnike slepih.

Se pa najdejo koče, kjer si s psom dobrodošel in običajno imajo oskrbniki takih koč tudi svojega psa.

Vse lepo in prav, ker papir vse prenese. Ko pa planinec in pohodnik dejansko potrebuje počitek, ker je v tistem dnevu prehodil že veliko število kilometrov, pa naleti pri oskrbnikih planinskih koč na popolno pomanjkanje sočutja, pripravljenosti pomagati - se počuti jezno, razočarano in nemočno. Z Vilijem kot terapevtski par, vstopava v vrtce, šole, v sterilna okolja bolnišnic in domov za ostarele. Svoj program sva predstavljala že v županovi pisarni in še marsikje. V planinske koče, kamor planinci vstopamo tudi v blatnih in umazanih gojzarjih, pa pes nima vstopa! Moj kuža Vili je zdrav, negovan in vzgojen pes in je povrhu vsega še terapevtski pes. Pripravljena sem doplačati za njegovo prenočevanje v planinskih kočah, a sem bila doslej skoraj vedno zavrnjena. Obenem pa poslušamo tarnanje oskrbnikov, kako so planinske koče bolj prazne kot pred leti.

Pohodnikom in planincem s psi so v tujini odprta vrata planinskih koč, doma pa sva ostala pred zaprtimi in zato sem izjemno razočarana. Naj omenim tiste koče, kjer sem pridobila to izkušnjo in je posledica tega zapisa:

Od Maribora do Slovenj Gradca si s psom dobrodošel samo v Ruški koči na Arehu, kjer psu dovolijo prenočevati v sobi s skupnimi ležišči, dokler psi ne motijo drugih oseb in dokler ne poškodujejo njihove lastnine.

V kočo na Klopnem vrhu pes ne sme, ker imajo nov parket.

V Koči na Pesku te že na oglasni deski pričaka plakat z obvestilom, da bo pes počakal zunaj.

V Ribniški koči sva se ustavila le na čaju, zaradi neprijaznega osebja sploh nisem upala vprašati za možnost prenočevanja s psom.

Grmovškov dom pod veliko Kopo vodi prijazen mlad fant, ki je imel prosto sobo do trenutka, ko je izvedel, da me zunaj čaka pes. Dom je postal naenkrat zaseden. Napotil naju je v bližnji hotel, kjer bi za eno nočitev s psom odštela 40 evrov. Članstva v Planinski zvezi seveda ne upoštevajo pri ceni.

Partizanski dom Kope je na žalost zaprt, domačini znajo povedati, da je bil psom prijazen.

Zadnji poskus za spanje je koča pod Kremžarjevim vrhom. Oskrbnika sta ponudila sobo, pes pa naj bi prespal v drvarnici. Na moje pojasnilo, da bo pes, ki ni navajen spati zunaj sam, zavijal celo noč, sem bila deležna zgolj posmeha. S psom sem hotela nato prespati v drvarnici, kamor pa mi niso dovolili. Oskrbnika sta omenjala predsednika Planinske zveze Slovenije, ki je podpisal odlok, da pes v planinsko kočo ne sme.

Koča na Osankarici je bila tokrat izven poti, zato ne vem, kako prijazna ali neprijazna je do psov.

Ne pričakujem, da bodo imeli vsi radi mojega psa in da bova povsod zaželena. Menim pa, da bi morali pri PZS razmisliti tudi o tem, da ima veliko slovenskih družin pasjega ljubljenčka, s katerim želimo preživljati prosti čas in z njim za več dni hoditi peš po Sloveniji in planinariti po slovenskih gorah. Konec koncev smo Slovenci znani po svoji ljubezni do planin in gora.

Verjamem, da se bodo tudi na tem področju zgodile spremembe, tako kot so se za druge primere:

pred leti je bilo še nedoumljivo, sedaj pa je realnost, da se je za kadilce našel v javnih lokalih prostor za kajenje. Mladi starši imajo možnost v lokalih svoje dojenčke previti in jim zamenjati pleničke. Planinske koče so svoje jedilnike prilagodile vegetarijancem. Zakaj ne bi razmišljali tudi o tem, da bi vsaka planinska koča ponudila možnost nočitve s psom, za primerno plačilo seveda. Planinarjenje in pohodništvo sta zdrava in priljubljena načina preživljanja prostega časa. Večdnevno pohajkovanje po Pohorju je čudovito. Marsikdo bi z veseljem prespal s svojim štirinožnim prijateljem v planinskih kočah, če bi bila takšna možnost na razpolago. Smo sposobni iti s časom naprej?

Ta članek naj bo v razmislek in ne le kritika. Še zlasti nisem nameravala kritizirati le Pohorja, kajti odnos do psov je enak v vseh planinskih kočah po Sloveniji. Na Pohorju sem tak odnos pač pred kratkim zelo intenzivno in boleče doživela. Napisana je zgolj moja izkušnja in vtisi s poti. Srčno upam, da se bodo razmere na tem področju spremenile in da bom lahko čez nekaj časa pohvalila spremembe, da so planinske koče prijazne pohodnikom in tudi njihovim štirinožnim prijateljem.

Nika Weiffenbach

Živali, ki sem jih srečal na potovanju po severni Franciji.

https://simsoneblog.wordpress.com/zivali-ki-sem-jih-srecal-na-potovanju-po-severni-franciji/

Slučajno sem naletel na članek ob pregledovanju spletnih strani. Pa se bom dal sam v zobe, čeprav mi tega ni treba.
O živalih vse lepo in prav. Pravi ljubitelji jih jemljejo povsod s seboj, sploh pa lepo skrbijo za njih, mogoče včasih še bolj kot za partnerja ali otroke.
Vendar, ljubitelji psov in ostalih živali. Morate vedeti, da nismo vsi ljudje za družbo z živalmi, tudi, če teh ne sovražimo, ampak so nam ljubke in prijetne. Vendar ostaja veliko razlogov, da živali ob sebi ne želimo imeti, ko pa jih srečujemo spuščene v katerem koli okolju, pa od še tako prijetne živali ne moreš pričakovati, da bo šla ta mimo mene, kot, da se srečata dva prijatelja.
En razlog je lahko alergija na dlake. Drugi razlog je strah pred psi, kateri so že koga ugriznili, itd. In tak človek ne da bi sovražil psa, temveč se ga želi na daleč izogniti, oziroma, nerad ga sreča. Posebej še, ker večina (vsaka čast redkim izjemam, ki obstajajo tako kot povsod) nima psov na povodcu. Ne v mestu, ne v naravi, ne v gorah, itd. Vedno se pa najde izgovor, "saj moj vam ne bo nič naredil, je tako priden." Velika večina je, ampak včasih pa naletiš na takega, kateremu je še lastnik komaj gvautek in bolj pes vodi lastnika kot obratno.
Nekateri že ne prenesejo, da jih pes ovohava in slini. Pa to lastnikom psov sploh ni mar. Tako so zaljubljeni v pse (kar je prav), da se sploh ne zavedajo, da smo ljudje različni in, da tako kot lastniki ljubijo svoje pse, drugi ne želijo imeti opravka z njimi. Pa ponavljam, ne iz sovraštva do psa ali druge živali.
Če bi vsi imeli pse zunaj izven doma na povodcu, bi tudi marsikdo gledal na psa drugače kot gleda, ko vidi, da se bo srečal z njim in z njegovim neodgovornim lastnikom.
Kar tudi nekako sovpada s tem, sam na primer grem rad v naravo, da se po dopoldanskem pompu in ropotu spočijem in oddahnem. Ter naužijem predvsem miru. Pa glej zlomka, komaj stopim v miren konec narave, že se pripodi kak pes, ki ima gospodarja kaj vem kje in začne lajati kot, da bi mu kaj hotel narediti. Sedem v naravi na klopco ob koči, želim v miru popiti pivo, pa začneta dva psa lajati en na drugega, kot bi bilo ne vem kaj narobe. Lastnik pa sedi zraven in se ne zmeni za lajanje. Kajti misli si, če meni paše to lajanje, naj potem paše vsem, poslušanje nepotrebnega laježa.
In res je, vedno več ljudi ima v lasti psa, kar ni nič narobe, narobe je, ker jih veliko ne zna vzgajati, ali jih ima le zato, ker ga ima sosed, ni pa sposoben skrbeti zanj kot je treba in ga vzgojiti kot je treba in kot ga nekateri znajo.

Veste, meni se zdi posiljevanje nekoga s tistim kar ima nekdo rad, če že ne neumno dejanje, pa nepotrebno.
In, če se povrneva na vašo temo. V koči so ljudje, ki si želijo miru, miren nočni počitek, kajti naslednji dan jih čakajo različne ture, ki jim bodo vzele kar nekaj, lahko tudi veliko časa, precej moči, zato bi se radi spočili. Kot vemo, pes v tujem okolju čekira vse. In, da začne ponoči brez potrebe lajati s tem pa zbujati ljudi in jih spravljati v slabo voljo ni dober začetek dneva. Seveda lastniki psov tega nikakor ne boste sprejeli in boste vedno na vsak ugovor našli več izgovorov, najrajši pa tega, da smo, če se psov izogibamo, da smo slabi ljudje. Pa to nikakor ne drži, ker je treba upoštevati dejstvo, da smo ljudje različni. In ko nekomu nekaj paše ima nekaj rad, ne sme druge soditi po sebi in pričakovati od drugih enako naklonjenost do enakih dejanj ali živali.
Zato pač ne vsiljujmo drugim tistega, kar je za nas sprejemljivo. Predpisi so pač predpisi, katere želi vsak prilagoditi sebi in se sploh ne zaveda, da so ti potrebni, ker živimo v družbi različnih ljudi. In, da je sožitje med nami in, da se kar najmanj motimo med seboj ter vsak uživa svobodo kolikor se je le še da, je treba imeti neke predpise, da to omogočajo. Sicer se to bere bolj pozersko, ampak tega se zaveda vedno manj ljudi.
Pa tudi, če pes pri komu doma spi v postelji mene to sploh ne zanima. V kočah tega ne sme biti. Kajti kot sem navedel, ljudje so alergični tudi na pasje in druge dlake in ne more nekdo imeti psa v postelji ali na skupnem ležišču, potem pa drugi ljudje ležejo v isto posteljo na iste rjuhe. Sam sem prepričan, da je to neprimerno. Kako ima kdo doma, pa me ne zanima, niti, če bi vedel, se ne bi vtikal v to.
Vsekakor pa od drugih ne pričakujem, ker sam varčujem z elektriko, da bi morali ostali stanovalci recimo v bloku poslušati ropotanje mojega agregata, ker elektriko pa potrebujem, pa ni nikjer zapisano, da ga ne smem imeti doma in da ga ne smem vključiti in bi mi deloval recimo 12 ur ali več na dan, kadar sem doma.

Prepričan sem, da se ljudje eden od drugega vedno bolj oddaljujemo in večina vidi le še lastne potrebe, želje in pehanje za tem. Drug drugemu smo vedno bolj, če že ne sovražni pa neprijateljski. In to ne samo v primeru živali, ampak v življenju na splošno. Vedno več ljudi je prepričanih, da kar oni delajo je vse v redu, mora ustrezati vsem, kar drugi delajo je vse narobe. Smolo pa imamo, da živimo v eni veliki skupnosti, v kateri je vsak posameznik sila različen tako po značaju kot osebnosti in tega ne želimo ali ne znamo usklajevati tako, da se med seboj čim manj motimo.

draga nika, tvoj post je prej kot ne test strpnosti, žal je ne premoremo preveč, kajne?

Ja, nekatere res vse moti ...živali, ljudje,narava...vedno najdejo kaj ,da se ne strinjajo in vedno bodo kaj našli
Mene občasno motijo ljudje ,ki so polni sami sebe,svojih telefonov in tablic medtem ko njihova mladež počne kar hoče... vzgajanje njihov nadobudnežev kot da je njim vse dovoljeno ...pa nekaterih ki pridejo do koče zeloooo žejni in potem ne vedo, da se je treba tudi vrniti...počnejo kar hočejo...povečini okoli koč ali v njihovi bližini in so m mnogo bolj kot glasni vsi kužki

Čeprav sem ljubitelj psov pa sem eden redkih tovrstnih, ki lahko pove kako je neprijetno če se jh bojiš, saj sem se jih nedavno tudi sam.

Jasno, tudi tu je vse v glavi in... hmmm nekateri pravijo da so to energije, ki naj bi jih psi oz. nasploh živali še zaznavale za razliko od nas ljudi, ki smo ta občutek že izgubili. Napačna naj bi bila teorija npr. da pes zazna strah z vonjem potu in podobno... To z energijami ni samo pri živalih, vidimo lahko tudi na drugih področjih življenja. Gre pa tudi za načelo, da čimbolj se nečesa braniš ali pa hočeš izsiliti tem bolj tega ne boš dosegel.

Če se jih bojiš jih boš kar naprej srečeval in ti bodo nadležni, če pa ne pa... ah kako bi sedaj včasih rad katerega počohal pa enostavno kot da se me ogibajo... Pa nočem seveda biti nasilen, spoštujem lastnika, ki noče (oz. vsaj daje tak videz, kar se z malo psihologije da videti) da se njegovega psa 'nadleguje', čeprav ko sem se jih jaz bal, večinoma oni niso imeli za mene takega razumevanja. Pa seveda treba je vseeno imeti določeno distanco do psa. Nikoli ne veš,...

Kot že rečeno popolnoma razumem tiste, ki nočejo imeti s psi ničesar. Nekateri lastniki res ne razumejo. Ravno recimo alergija na dlako, ki jo je izpostavil predhodnik, pa na vso umazanijo, ki se že na enem izletu nabere na živali, tudi če jo lastnik sicer neguje,... kdo bo zgoraj v hribih lahko pomagal, če pride do alergične reakcije, zastoja dihanja,... So pa tudi ljudje, ki pač nočejo z njimi imeti nič in za take je bolje da nimajo.

Tu je zopet Slovenija posebnost, Ja, tudi v tujini so odvezani psi a so vsaj tik ob lastniku, največ par metrov pred njim ali za njim tako da jih ima pod nadzorom in lahko ob morebitnem incidentu takoj ukrepa (odpoklic,...).

Samo v Sloveniji ampak res samo tukaj pa se mi zgodi, da srečam psa, potem pa dooolgo časa nič, no potem se pa primaje lastnik in me še sprašuje a ste vidli kje mojega psa oz. če prideva skupaj do njega, kje ste ga pa srečal. Sedaj se psa sicer ne ustrašim več, se pa zato velikokrat on mene kar za psa tudi ni prijetno, ampak to ne gre v glavo takim lastnikom. In da, še vedno lahko pride do potencalnih nevarnosti. Enkrat je pes pršel izza grmovja meter, dva pred mano in seveda je bil šok za njega, da je naletel na mene in je začel divje lajati, renčati in kazati zobe. Kljub temu, da se jih ne bojim več, tudi zame ni bilo prijetno. Pes je lahko ob srečanju z drugimi ljudmi čisto prijazen a mimogrede lahko pride do take nepredvidene situacije kjer bo pes reagiral obrambno.

Koče: ni res kot piše zgornja lastnica koker španjela, da v Evropi večinoma smejo psi v koče ("Podobno je drugod v Evropi"). Od alpskih držav konkretno vem za Italijo in Nemčijo, da tam psi v koče uradne planinske zveze (CAI in DAV po vrsti) ne smejo. V Italiji se sicer to krši na veliko (ali pa so oskrbniki tolerantni, če hočete), a uradno se le ne sme. V Nemčiji pa verjamem da so striktni. Pač pa je v slednji veliko privatnih koč kamor pa psi po navadi smejo. 'Po navadi' zato ker tudi v njih vsak posamezen lastnik odloča o tem, tako kot pri nas za gostilne in lokale v dolini. No, če v koče PZS ne smejo niti psi vodniki niti reševalci, je neumnost.

Moje mnenje je, da naj se dovoli psom v koče pod pogojem, da imata z lastnikom svojo sobo in nima vstopa v druge prostore. Ne razumite me napačno, jaz nimam nič proti, še hvala bogu če pride kak miroljuben pesek za počohat ampak so še drugi ljudje, občutljivi na pse, na lajež, na dlako, na umazanijo,...

In kar se tiče naših koč, se strinjam z @mukico. Če bi bili samo psi problem bi jih takoj dovolil kjerkoli tudi na skupnh ležiščih, v jedilnici, magari na sekretu, tudi če bi se jih še tako bal. Res ljudje so lahko hujši kot živali, še posebej ker so kao pametni in bi se morali zavedati svojega prostaškega, neolikanega in za druge marsikdaj motečega obnašanja. Pa ne samo telefoni pa tablice, to je še najmanj. Razgrajanje, pijančevanje, svinjanje, dolgo v noč, popoln neobzir do drugih, ki so pršli tja počivati in imajo drugi dan naporno ali tehnično zahtevno turo in seveda popolna impotentnost oskrbnikov, ki se jim gre bolj za zaslužek kot pa za to kako se bodo ljudje počutili.

Potem pa pravimo za nekoga da se obnaša živalsko! No, naj nam živali ne zamerijo...

Potpodnoge: cestitam ti! Tocno tako je v vseh tockah kot si navedel. Samo cloveku z mozgani dopovedati, je misija "nemogoce!" se enkrat bravo!

Lastniki psov se obnašajo v hribih,kot da so sami,na domačem dvorišču.Ne zaleže nobena tabla,opozorilo.Takim bi pomagala samo visoka kazen,pa bi vsak dvakrat premislil,kam in kdaj voditi psa.

Mene pa ne motijo le lastniki psov, ampak tudi kolesarji, tekači, trenirkarji.
Pa tisti s pohodnimi palicami.
Pa z novimi gojzarji.
Pa s telefoni - to šele! Kaj imajo za početi s telefonom v hribih!

Ja, še to. Motijo me tudi tisti, ki v hribih jedo čokolado.

Mene motijo pa vsi, ki pijejo kafe (fuj in fej!!!)

za zakljucek pa se tole.


Pismo hotelu na obali

V pismu sem napisal:
Zelo rad bi s seboj na dopust vzel tudi svojega psa. Lepo je negovan in lepo se obnasa. Ali obstaja kaksna moznost, da pes prespi v hotelski sobi?

Lastnik hotela mi poslje odgovor:
Sem lastnik hotela ze dolga leta. V vsem tem casu se mi ni se nikoli pripetilo, da bi nam pes ukradel brisaco, posteljnino, jedilni pribor ali pobral slike z zida. Prav tako se mi se ni zgodilo, da bi moral sredi noci iz hotela nagnati psa zaradi razgrajanja in pijancevanja. Se noben pes ni nikoli pobegnil, brez da bi poravnal racun.

Torej, da, vas pes je vec kot dobrodosel pri nas. In ce bo garantiral se za vas, ste dobrodosli tudi vi.

@potpodnoge, čista petica za komentar.
Nisem sovražnik psov sam sem ga celo imel 15 let, vendar nivo človeka in živali sta vseeno vsak zase, bivali prostori živali in človeka vendarle morajo biti ločeni, tudi kdo je komu podrejen in komu kaj dopuščeno, sicer res stvar lasnika.

Capraibex: tudi to je res! Samo toliko zaleze vsak ukrep, kolikor boli ZEP! Zal je tako!

Turbo!! Ali bi se z uradno osebo, namrec mislim z obcinskim inspektorjem tudi takole "balinckal?" obcinski odlok je na moji strani ves, kuzka na vrvico in ni problema. Lep dan!

#dvojčica ..dober mesec si tukaj kot registriran uporabnik (no mogoče kaj več, če je to tvoj drugi profil), pa te je že po celem forumu dovolj Že stokrat prežvečena debata tole glede psov. ...sploh pa, ne nam spet Turbo-ta odgnat

Jaz bi samo pripomnil, da če bo še kdaj kakšen pes skakal po meni, jo bo dobil s cepinom po betici. Imam zelo kvaliteten cepin.
Me pa ne moti, dokler je pri miru in se ne vtika vame.