Veliko se nama je z Milanom včeraj dogajalo pod ostenjem Križevnika. Parkirala sva na istem mestu kot zadnjič in kaj hitro sva bila pod Turnico. To je bila zgoraj omenjena ideja,
da poskusiva zlesti nanjo. Med iskanjem možnega naskoka nanjo sva si ogledala še dve zanimivi votlini. Skoraj sva se Turnici že odpovedala, ko se nama čisto na vzhodni strani ponudi mogoča varianta po grebenu.
Opremo nase in že sem vlekel prvi raztežaj. Zaradi razgibanosti in posredno velikega trenja sva naredila 4 krajše raztežaje. Kar zahtevno plezanje, saj je Milan med plezanjem spustil tudi kakšno sočno po Trboveljsko.
Od zadnjega raztežaja do vrha je bilo potem samo še nekaj deset metrov lahkega plezanja brez varovanja. Na vrhu sva se objela in si čestitala za narejeno. Je rekel Milan, da je Turnica za njegov RD. Vsekakor darilo, ki ga ni mogoče kupiti v nobeni trgovini.
Po dolgem uživanju v razgledu sva si poiskala primerno smer za sestop. Kot najboljša se nama je ponudila varianta direktno na sedlo pod Turnico. Ker po prvem raztežaju nisva bila prepričana ali bo vrvi dovolj za abzajl do podna, sva na Milanov predlog naredila poskus s kamnom, ki je pokazal, da je bo dovolj.
S sedla sva nadaljevala pod ostenji grebenov, po katerih sva lazila zadnjič. Ker sva očitno zgrešila stezo za partizansko bolnico sva se ob grmenju in dežju znašla pred centralno grapo.
Sledilo je zahtevno sestopanje po brezpotju ob centralni in uspešno iskanje prehodov do poti za bolnico. Oprema je tako ostala kar v nahrbtnikih. Vmes je tudi nehalo deževati. Pri bolnici sva se za nekaj trenutkov poskusila vživeti v, kaj so doživljali za časa vojne tam gori ranjenci in ostali. Medtem se je pričelo mračiti in naju opomnilo, da bi bilo dobro nadaljevati pot v dolino. Naporna in lepa tura, polna lepih vtisov. Prav gotovo bova spet kmalu tam gori, saj ideja še ni v celoti realizirana.
Lp in varen korak izpod lepih Golt, Janez