27.9.2018:
Turo sva začela šele malo pred osmo na parkirišču nad kmetijo Pečovnik v Robanovem kotu. Zaradi velikih kupov lesa sva komaj vdela stezo prek potoka Bela na Govčeve travnike na drugi strani. Brv prek je že povsem trhla in se ne da več po njej. Kmalu sva že grzla strmino po gozdnatem hrbtu proti Turnici. Na sedlu pod njo sem obujal spomine na najin vzpon nanjo z Milanom. Takoj s sedla sva vstopila na grebene proti Križevniku. Spodnji del je poraščen z redkim mešanim gozdom, na desni pa te ves čas spremlja prepadna globina nad Robanovim kotom. Ko je tega konec, sva zagledala bele stene golih grebenov. Sam začetek je sploh dobro začinjen. Dostop na greben je povsem pokončen. Višje se je kazal impozanten skalni blok, midva pa sva se spraševala kako bova zlezla čez. Za dostop na greben sva se odločila za vzpon po desni strani, saj je leva stran delovala še bolj pokončno. Z vsakim preplezanim metrom sva šele videla kako zelo pokončno je. Višje se nama je ponudila lepa grapa na levi po kateri sva lepo prišla na greben. Skalni blok sva tudi lepo premagala. Izkazalo se je, da je piramidast. Lepo nama je šlo vse do vrha. Tudi kakšen gams nama je dal vedeti za svojo prisotnost. Grebeni so polni vsega. Od ošiljenosti, lepe skale s krasnimi oprimki, do naloženega da je kaj. Tudi prehodi med njimi so nekaj posebnega. Ves čas vzpona sva se držala povsem desno in se tako tudi lepo izognila skoraj vsemu ruševju v zgornjem delu. Seveda pa tudi to ni bilo enostavno, saj sva zato ves čas več ali manj hodila nad prepadi Križevnikovih sten. Neža je večkrat vkliknila, kje to midva hodiva. Na vzhodnem vrhu je naju dolgo zabavala z zračnimi vragolijami velika jata lastovk. Po petih urah krasnega vzpona sva stopila na vrh Križevnika in si tam vesela nad doseženim čestitala.
Do vrha sva hodila brez postanka, zato sva tu privoščila dolgo uživanje. Na Nežin predlog sva sestopila po lovski na Robanovo planino. Tudi tam nama je lepo šlo, le noge so bile vse bolj utrujene. Zato jim je umivanje v koritu na pašniku Travnika še kako prijalo.
Turo sva zaključila pri Govcu na okusnih sirovih štrukljih in debati o hribih. Tudi domači Matevž nama je kaj povedal, saj je strasten hribovc in pozna domači konec kot svoj žep.
Lep pozdrav in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez
